| ADP | 0 komentarjev | Civil Rights Law, Family Law, Izjave

De liberorum humanitate – O človečnosti otrok

De liberorum humanitate – O človečnosti otrok

Za celostno razumevanje priporočamo branje tega komentarja. Za laično javnost smo pripravili tudi krajšo izjavo s predlogi za ukrepanje.

Krajšo izjavo najdete tukaj pdf   doc

Tu je celoten komentar v pdf za tisk in doc

 

Komentar Akademskega društva pravnik o noveli ZZNPOB

Pred kratkim vložen predlog novele Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) odpravlja »protiustavnost« obstoječega zakona, kot jo je ugotovilo Ustavno sodišče v zadevah U-I-418/20 in U-I-847/21 z utemeljitvijo, da naj bi trenutna ureditev diskriminirala samske in istospolno usmerjene ženske. Ne le, da je argumentacija Sodišča povsem zgrešena, še več, otroka povsem razčloveči, spremeni ga v objekt pravice drugega.

 

I. Pravica do zdravljenja ali pravica do otroka?

Ustavno sodišče je v 35. točki obrazložitve zapisalo: »Člen 8 EKČP in 55. člen Ustave namreč ne zagotavljata ‘pravice do otroka’«. Paradoksalno pa ravno konkretna odločba in z njo povezan predlog novele ZZNPOB vzpostavljata to protiustavno pravico.

Oploditev z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) je bila doslej razumljena kot sredstvo zdravljenja neplodnosti. Slednja ni zgolj gola »nezmožnost imeti otroka«, marveč anomalija. Gre za pomanjkanje plodnosti tam, kjer bi ta mogla in morala obstajati. O plodnosti pa lahko govorimo le pri raznospolnem paru, saj je edinole ta sposoben imeti otroka. Le par, ki bi mogel biti ploden, je lahko tudi ne-ploden.

Tako posameznik kot tudi istospolni par pojmovno ne moreta biti neplodna v istem smislu kot raznospolni par. Res je, da posameznik, istospolni par in neploden raznospolni par niso sposobni spočeti otroka, vendar v prvih dveh primerih to ne pomeni motnje naravnega delovanja organizma, ki bi jo bilo mogoče zdraviti, temveč gre za odsotnost sposobnosti, ki jim sploh nikoli ni mogla pripadati. Ta situacija je v bistvenem drugačna od neplodnosti pri raznospolnem paru, kar dela skupnosti popolnoma neprimerljivi. Zapisano velja tudi za samske ženske, pri katerih je bila neplodnost že ugotovljena v preteklem postopku. Če taka ženska ne živi v zvezi, ki bi načeloma omogočala naravno spočetje, potem ne moremo govoriti o neplodnosti. Omogočanje OBMP takšni ženski pomeni ustvarjanje nove »lastnosti«, saj noben samski človek nima sposobnosti (sam) spočeti otroka. Zato tudi takšen primer ni primerljiv z neplodnim raznospolnim parom.

USRS je mnenja, da je zahtevati od ženske, da preden dostopa do OBMP, najprej poišče partnerja in poskuša zanositi po naravni poti, v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom, pri čemer trditve ne podkrepi z nobenim argumentom. Nelogično je trditi, da je temeljna lastnost človeške vrste v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Razmnoževanje je človeštvu naravno dano in predstavlja bistveno lastnost človeštva kot takega – zato ne more biti vir razvrednotenja človeka. Človekovo dostojanstvo se lahko uresničuje le v skladu z naravno danostjo in ji ne more nasprotovati.

Če je OBMP pri raznospolnih parih zdravljenje, kaj pomeni njegova uporaba pri samskih ženskah in ženskah v istospolnih zvezah? Otrok v takih primerih ni več posledica naravne lastnosti raznospolnih parov, temveč postane predmet volje1 – nekaj kar se lahko »zaželi« in se »ima« navkljub danostim naravnega odnosa. Takšna odločba dejansko priznava pravico do otroka, kar pomeni, da človeka reducira na objekt – kar pa je v nasprotju s človekovim dostojanstvom.

 

II. Primerljivost položajev?

Z argumentacijo pod prejšnjo točko je povezan tudi odgovor na vprašanje primerljivosti položajev, pri katerem je Ustavno sodišče prišlo do dveh zaključkov: (i) ženska v istospolnem paru je glede dostopnosti do OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru; (ii) samska ženska je glede dostopnosti do postopkov OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru. Posledično je ugotovilo, da razlikovanje v sedaj veljavnem ZZNPOB temelji na spolni usmerjenosti (prvi primer) oziroma samskosti ženske kot njenem zakonskem stanu (drugi primer), pri čemer gre v obeh primerih za eno izmed okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Argumentacija Ustavnega sodišče je sledeča: niti ženska v lezbičnem paru niti samska ženska in niti ženska v neplodnem raznospolnem paru ne morejo spočeti otroka po naravni poti, torej brez pomoči OBMP. Kar se na prvi pogled resda zdi smiselno, je v bistvu povsem zgrešeno stališče. Med opisanimi situacijami namreč obstaja temeljna razlika, omenjena v prejšnji točki, razlika med zdravljenjem in transhumanizmom. Pri neplodnih raznospolnih parih se s postopkom OBMP telesu povrača njegova po sami naravi pripadajoča funkcija zmožnosti razmnoževanja. Ker je plodnost torej pojmovno mogoča zgolj pri tovrstnih skupnostih, lahko prav tako le pri njih govorimo o »neplodnosti« v pravem pomenu besede, o neplodnosti kot patološkem stanju, ki ga OBMP zdravi. Na drugi strani imamo lezbične pare in samske ženske, pri katerih neplodnost (raje: nezmožnost razmnoževati se) ne pomeni anomalije, marveč inherentno lastnost skupnosti. Uporaba OBMP v tovrstnih položajih torej ne pomeni zdravljenja, marveč gre za transhumanizem, za kreiranje (in ne vračanje) reproduktivne funkcije. Položaji med omenjenimi skupinami torej nikakor ne morejo veljati za primerljive.

Za presojo utemeljenosti očitka o neenakem obravnavanju je Ustavno sodišče oblikovalo strogi test, katerega del je vprašanje primerljivosti položajev. Ker v konkretnem primeru položaji med skupinami očitno niso primerljivi, ni mogoče govoriti tudi o kakršnikoli diskriminaciji.

Potrditev predloga novele ZZNPOB pa bi pripeljala še do ene dokaj absurdne situacije. Medtem ko je v sedaj veljavnem Zakonu predpostavka upravičenosti do postopkov OBMP neplodnost [para], bi se to s sprejetjem novele spremenilo. Predlog spremenjenega 5. člena namreč za istospolni ženski par in samsko žensko ne določa nobenih posebnih pogojev za upravičenost do postopkov OBMP, medtem ko pri raznospolnem paru še zmeraj zahteva nezmožnost pričakovanja, da bi dosegel zanositev s spolnim odnosom.2 Nova ureditev bi torej uvedla neposredno diskriminacijo raznospolnih parov v primerjavi z lezbičnim parom in samsko žensko. Kar se sliši paradoksalno pa v resnici kaže, da izenačitve položajev v okviru predpostavke »zdravljenja neplodnosti« ni bilo nikoli mogoče doseči, saj so sami položaji že v osnovi neprimerljivi. Le pri raznospolnem paru namreč lahko v okviru postopkov OBMP govorimo o uresničevanju pravice do zdravljenja, medtem ko gre pri lezbičnem paru in samski ženski za uresničevanje (nove) pravice do otroka.

 

III. Korist otroka

Čeprav se v dani odločbi sicer razpravlja o dveh situacijah – samske ženske in lezbični pari – gre z vidika otrokove koristi v obeh za kratenje iste otrokove pravice – pravice do očeta. Glede na to, da skladno s 134. členom Družinskega zakonika ni dopustno ugotavljati očetovstva darovalca moške spolne celice, je edini način, da ima tako spočet otrok očeta, domneva iz 1. odstavka 134. člena, torej da se za očeta smatra zakonec (ali partner) njegove mame. Vsak otrok ima očeta. Že sedaj veljavni zakon otroku prepoveduje, da bi kadarkoli imel odnos s svojim očetom, a ga vsaj »odškoduje« tako, da zahteva, da dobi tak otrok nadomestnega očeta.3 Po novi ureditvi pa to ne bi bilo več potrebno. Država se ne bo več trudila, da bi otroci odraščali v karseda urejenih družinskih okoljih, ker bo raje varovala interes žensk, ki bi si želele imeti otroka.4

Ustavno sodišče v 53. točki sicer prizna, da je korist otroka dopusten cilj, v zasledovanju katerega sme zakonodajalec omejiti pravice drugih, a takoj v naslednji točki hiti pripomniti, da prizadevanje, da bi otrok odraščal z očetom, ni dopusten cilj. To trditev nato zagovarja z dolgim sosledjem logičnih zmot in izrazito neprepričljivih dokazov.

Ustavno sodišče najprej zatrjuje, da so enostarševske družine primerljive z dvostarševskimi, ker jih je statistično gledano veliko (nekaj manj kot vsak tretji otrok živi brez enega starša).5 To seveda ne dokazuje ničesar – Ustavno sodišče se ni spuščalo v oceno kvalitete varstva otrokove koristi v takih družinah, pač pa je kvaliteto domnevalo iz kvantitete pojavnosti takšnih družin. Po vseh pravilih logike tak sklep ne sledi. Pa vendar se je Ustavnemu sodišču to zdelo zadosten dokaz za trditev, da otrok ni avtomatično prikrajšan, če odrašča brez očeta. Vendar seveda je – prikrajšan je za očeta.

V nadaljevanju sodišče sicer prizna vsaj to, da je v otrokovo korist imeti dva starša in da zakonodajalec sme v zasledovanju tega cilja omejiti dostop do OBMP na par. Vendar na podlagi strogega testa sorazmernosti Ustavno sodišče ugotovi, da ni izkazana nujnost takega posega, saj je na voljo milejše sredstvo – predhodno preverjanje usposobljenosti starša. Tak zaključek Ustavnega sodišča pa je logično napačen. Milejše sredstvo ne more biti sredstvo, ki ne zasleduje legitimnega cilja. Če je legitimni cilj – kot ga Ustavno sodišče samo priznava – to, da ima otrok dva starša, potem tega cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki preverja usposobljenost enega samega starša. Takšno preverjanje bi lahko zasledovalo kak drug cilj (npr. zaščito otroka pred neprimernimi starši), ne pa cilja zagotavljanja dvostarševske družine. Še tako usposobljen starš ne more nadomestiti prisotnosti dveh staršev v domu.

 

IV. Vprašljivi manevri Ustavnega sodišča

Poleg zgoraj omenjene argumentacije je morda še bolj zaskrbljujoče to, kako je Ustavno sodišče postopalo v zadevi. Zdi se, da je odločilo na podlagi dokaznega bremena.6 To je zlasti problematično z ozirom na dejstvo, da tako vlado kot tudi večino v Državnem zboru (ki na pobudo sploh ni odgovoril) trenutno sestavlja opcija, ki se strinja s pobudniki. Izrazito nenavadno je, da sodišče odloča med dvema strankama, ki si prizadevata za isti cilj. Nedvomno prav zaradi tega razloga v Zakonu o Ustavnem sodišču (v nadaljevanje ZUstS) ni nobene podlage za odločanje po dokaznem bremenu. Pravzaprav 28. člen ZUstS izrecno določa, da USRS lahko sámo opravlja poizvedbe, pridobiva mnenja strokovnjakov, zasliši priče ter izvede dokaze. Iz tega izhaja, da ima USRS najmanj preiskovalno pooblastilo (kar je tudi značilno za postopek v upravnem sporu – sodni postopek, najbližji ustavnemu), če ni celo zavezano z instrukcijsko maksimo. Tudi če domnevamo, da ima USRS »zgolj« preiskovalno pooblastilo – torej sme, ni pa dolžno zbirati dokazov – jih je v tem primeru dolžno, kajti, kot USRS sámo pove v tč. 53, je za uresničitev otrokove koristi dolžan skrbeti vsak državni organ, kar USRS nedvomno je. Nikakor ni torej dopustno, da bi USRS preiskovanje opustilo v tem primeru.

Ne le, da za odločanje po dokaznem bremenu USRS nima zakonske podlage, za takšno odločitev nima podpore niti v svoji dosedanji praksi. To je razvidno že iz dejstva, da so ta manever utemeljevali s sklicem na en sam judikat Ustavnega sodišča Avstrije, ki v Republiki Sloveniji nima nikakršne pravne veljave; pa še tega so uporabili narobe. Citat, ki ga USRS sámo navaja v opombi 55 namreč pravi, da se v primeru dvoma odloči v prednost enake obravnave. To pa sta dve različni stvari: dvom nastane šele, ko so dokazi že zbrani, medtem ko gre pri dokaznem bremenu za vprašanje, kdo ima dolžnost zbirati dokaze. Tu pa gre za več kot le postopkovno pravilo. Gre za splošni princip, za vprašanje, kdo je v državi suveren. Če je, kot pravi Ustava, suvereno ljudstvo, je edino logično, da je Državni zbor kot predstavnik ljudstva nosilec najvišje suverenosti, torej lahko suvereno sprejema zakone, ki jih USRS razveljavi le izjemoma, če ugotovi, da kršijo Ustavo. S to odločbo pa skuša Ustavno sodišče vzpostaviti stanje, v katerem mora zakonodajalec vsak svoj akt utemeljevati Ustavnemu sodišču. Če mu to ne uspe, akt avtomatično pade. Takšno dojemanje razmerja med Ustavnim sodiščem in zakonodajalcem je povsem v nasprotju z Ustavo, delitvijo oblasti in idejo ljudske suverenosti. Zakonodajna pristojnost zakonodajalca ni delegirana s strani Ustavnega sodišča, temveč je izvirna pristojnost predstavnika ljudstva. Naloga Ustavnega sodišča je, da preveri, če zakon krši Ustavo in ga nato razveljavi. Salto mortale, ki ga izvaja Ustavno sodišče v tej odločbi, bi te vloge obrnil na glavo – USRS bi postalo nosilec vrhovne zakonodajne oblasti, zakonodajalec pa bi imel zgolj predlagateljsko funkcijo, funkcijo delegiranega zakonodajalca in vrh vsega še funkcijo preverjanja ustavnosti zakonov. S to odločbo prihajamo neverno blizu absolutni oligarhiji devetih.

Da povzamemo: Ustavno sodišče je zaobšlo postopkovne določbe zakona, svojo dolžnost varovanja otrokove koristi in lastno sodno prakso na podlagi ene tuje odločbe, ki je niti ni pravilno razumelo. Še več, tudi v postopkih, kjer se odloča na podlagi dokaznega bremena obstaja izjema splošno znanega dejstva. Dejstev, ki so splošno znana ni treba dokazovati, le zatrjevati. Je res mogoče trditi, da unikaten pomen očetovske vloge na odraščanje in razvoj otroka ter škodljivi učinki njegove odsotnosti niso splošno znani? Mar ne bi vsak Slovenec, če bi izvedel, da je njegov sogovornik odraščal brez očeta, izrazil ali vsaj občutil določeno mero sočutja? Očitno torej vsi vemo, da je v tem nekaj slabega, da je otrok brez očeta v nečem prikrajšan. Pa tudi tisti, ki sočutja ne premorejo, bi lahko s hitrim izletom na spletni brskalnik odkrili študijo za študijo, ki priča o katastrofalnem vplivu odraščanja brez očeta na nagnjenost h kriminalu,7 uporabi substanc,8 na šolski uspeh,9 duševno zdravje10 in celo telesni razvoj11. Če bi sodišče dosledno opravilo svojo dolžnost po 28. členu ZUstS, bi torej nedvomno našli obilo razlogov, zakaj dovolitev oploditve z OBMP samskim ženskam krati pravice otrok. Dejstvo, da se je takemu ugotavljanju dejstev izognilo, žal kaže na rezultatsko odločanje sodišča. To je še posebej povedno v luči dejstva, da so v eni izmed prejšnjih odločb12, na katero so se sklicevali tudi v tej13, uspeli najti raziskave, iz katerih ni razvidnih razlik med otroci, ki odraščajo v tradicionalnih in istospolnih družinah. Tovrstne študije so seveda izrazito nezanesljive, saj je istospolnih družin zelo malo (v ZDA na primer le 0,4 %) in še te so dokaj nove, saj je bila istospolna posvojitev v ZDA dopuščena šele leta 2015, torej zanesljivih dolgoročnih študij na to temo niti ne moremo imeti. Na tem mestu gre opozoriti še na dejstvo, da na področjih, ki jih imamo interes varovati, na primer na področju varstva okolja, poznamo t. i. previdnostno načelo. To pomeni, da ne zadošča le manko dokazov, da neka nova tehnologija škoduje naravi, marveč mora biti njena varnost pozitivno izkazana, preden je njena uporaba lahko dovoljena. Če tako vestno skrbimo za habitate nutrij, ne bi bilo smiselno istega principa uporabiti tudi, ko gre za habitate, v katerih odraščajo naši otroci?

 

***

Ob vsem povedanem se ne moremo izogniti dejstvu, da je Ustavno sodišče pod pretvezo sofističnih argumentov vsililo svoj vnaprej zamišljeni zaključek, ki je, začuda, skladajoč se z ideološkim pogledom večine sodnikov. S tem so presegli svoja pooblastila varuhov ustavnosti in zakonitosti ter si prisvojili vlogo ustvarjalcev prava, vlogo, ki po Ustavi pripada demokratično izvoljenemu zakonodajalcu, ne pa devetim posameznikom. Pri tem pa ne le, da ni pazilo na korist otroka, ampak ga je s svojo odločitvijo povsem popredmetilo. Premik v ureditvi torej ne odpravlja diskriminacije – ki je sploh nikoli ni bilo – marveč žrtvuje dostojanstvo otrok zavoljo dekadentnih želja. Sočutje do neplodnih, samskih in istospolno usmerjenih posameznikov ne sme zamegliti resnice: otrok ni terapevtsko sredstvo ali simbol enakopravnosti, temveč svobodno, človeško bitje.

 

 

1 Takšne situacije ne moremo primerjati s posvojitvijo, saj pri posvojitvi otrok že obstaja neodvisno od volje posvojiteljev; bistvo posvojitve je v odgovoru na otrokovo potrebo po starših, ne v uresničevanju želje po otroku.

2 Ob tem naj opozorimo, da je Ustavno sodišče v 47. točki obrazložitve pri presoji primerljivosti položajev med raznospolnim parom in samsko žensko zapisalo, da bi bilo »zahtevati, da ženska za dostop do OBMP (najprej) poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti« namreč v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.

3 Postopkov z OBMP je seveda več, a za potrebe najbližje analogije s primerom samskih žensk in lezbijk se bomo osredotočali na primere, ko je neploden moški in je darovana moška celica.

4 V svojem ločenem mnenju (stran 4) sodnica Šugman Stubbs jasno pove, da gre za uresničevanje ženskine »želje po otroku«.

5 Točka 47 in 56 obrazložitve.

6 Tč. 61: “Dokazno breme glede sorazmernosti zakonskega ukrepa /…/ je na zakonodajalcu in Vladi.” In “Ustavno sodišče ocenjuje, da zgolj s to trditvijo zakonodajalec dokaznemu bremenu /…/ ni zadostil”.

7 Harper, Cynthia C., in Sara S. McLanahan. Father Absence and Youth Incarceration. U.S. Department of Justice, brez datuma. Dostopno na: https://www.ojp.gov/ncjrs/virtual-library/abstracts/father-absence-and-youth-incarceration (pridobljeno 21. 5. 2025). America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).

8 America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). National Fatherhood Initiative. The Consequences of Fatherlessness. Brez datuma. Dostopno na: https://fathers.com/the-consequences-of-fatherlessness/ (pridobljeno 21. 5. 2025). McLanahan, Sara S., in Larry L. Bumpass. »Intergenerational Consequences of Family Disruption.« American Journal of Sociology 94, št. 1 (1988): 130–152. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/6464814/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Full Spectrum Recovery. Why Fathers Matter: Drug Prevention and Youth Development. Brez datuma. Dostopno na: https://fullspectrumrecovery.com/wp-content/uploads/2013/06/Drug-Free-Kids-Why-Fathers-.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025).

9 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).

10 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025).

11 University of California – Berkeley. »Father Absence Linked to Earlier Puberty Among Certain Girls.« Berkeley News, 25. februar 2010. Dostopno na: https://vcresearch.berkeley.edu/news/father-absence-linked-earlier-puberty-among-certain-girls (pridobljeno 21. 5. 2025). Ellis, Bruce J., idr. »Does Father Absence Place Daughters at Special Risk for Early Sexual Activity and Teenage Pregnancy?« Child Development 74, št. 3 (2003): 801–821. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3079910/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Carlson, Marcia J. »Family Structure, Father Involvement, and Adolescent Behavioral Outcomes.« Journal of Marriage and Family 68, št. 1 (2006): 137–154. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12146732/ (pridobljeno 21. 5. 2025).

12 U-I-91/21, Up-675/19.

13 Vsaj tako trdi sodnica Šugman Stubbs v svojem ločenem mnenju.

| ADP | 0 komentarjev | Civil Rights Law, Criminal Law, Izjave

Urejanje samomora je ustavna materija

Izjava glede predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (januar 2025)

Urejanje samomora je ustavna materija

Človekovo življenje je nedotakljivo.

Akademsko društvo Pravnik se je glede evtanazije in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oz. pri samomoru glede vsebinskih vprašanj in dilem opredelilo že s svojo izjavo pred referendumom 2024. Jeseni je organiziralo tudi etični simpozij z gostjo dr. Ahlin Doljak, kjer so si bili razpravljavci enotni, da ne evtanazije, niti pomoči pri samomoru, ni mogoče urejati zgolj z zakonom, pač pa da je potrebna sprememba Ustave Republike Slovenije.

V letu 2024 so predlog zakona, ki naj bi spreminjal ustavno materijo, vložili volivci. Že takrat smo opozorili na ustavni moment. Pričakovali bi, da bi se koalicijske stranke morale zavedati hierarhije pravnih norm in pomembnosti odločitev, ki jih sprejemajo.  Zato bi bil zakon, ki bi spreminjal ustavno materijo, neustaven, in je vložitev zakonodajnega predloga nerazumna. Na tem mestu napotujemo tudi na komentar Ustave Republike Slovenije, ki je glede teh vprašanj zelo jasen in bi moral biti vir iz katerega bi koalicija redno črpala znanje.

Življenje je v slovenski ustavi izrecno varovano kot nedotakljivo. Slovensko besedišče ne premore bolj eksaktne besede kot je nedotakljivo, ki s tem državi zapoveduje, da po življenju ne sme posegati posredno niti neposredno. Drugače je primeroma s splavom, ki je tudi poseg v človekovo življenje, vendar je z interpretacijo druge določbe v ustavi in tradicije iz prejšnjega sistema, ostal še naprej legalen v določenih primerih.

Zato z analogijo legis ni mogoče utemeljevati dopustnosti pomoči pri samomoru, češ ker je že legaliziran splav. Še manj dopustno pa je samomor uvrstiti med zdravstvene posege ker neposredno nasprotuje 17. členu Ustave.

Ob tem opozorimo še na druge člene Ustave, ki prepovedujejo mučenje, poudarjajo človekovo dostojanstvo in pravico do zdravstvenega varstva, ki bi morale predlagatelje in nosilce oblasti spodbuditi, da rešujejo srž problema, tj. zdravstveno in paliativno oskrbo. Domnevamo, da je prav pomanjkanje tega prisililo prvotne predlagatelje društvo Srebrna nit, da so bili sestavili tako radikalen predlog zakona, kar je nelegitimen motiv, ki zakonodajnega procesa ne bi smel obremenjevati. Dokler v Sloveniji ne bomo deležni najvišje možne ravni tovrstne oskrbe, zagotavljanje pomoči pri samomoru in evtanazije ne bi smeli nastati obveznosti države.

Ljubljana, 3. 2. 2025

Zabeležka po Etičnem simpoziju 2024

| ADP | 0 komentarjev | Izjave

Izjava Akademskega društva Pravnik ob priznanju Palestine in grobih kršitvah poslovnika Državnega zbora

IZJAVA AKADEMSKEGA DRUŠTVA PRAVNIK
OB PRIZNANJU PALESTINE IN GROBIH KRŠITVAH POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA

V Državnem zboru je bilo v postopku priznavanja Palestine, dne 4. junija 2024, na neobičajen način uporabljenih več procesnih institutov.

Postopki za sprejem pomembnih odločitev so natančno določeni z namenom, da bi se zagotovilo zakonito, pravično in do vseh enako obravnavo ter uravnoteženost vplivov in za to potreben nadzor.

Postopki za sprejem odločitev v Državnem zboru so določeni s poslovnikom. Ta vsakokratni opoziciji omogoča takojšen nadzor vladajoče koalicije z namenom, da se preprečita avtoritarnost in samovolja.

Pri sprejemanju odločitve o priznanju Palestine v Državnem zboru so bila samovoljno kršena pravila. Ob dejstvu, da se je tega zavedala tudi predsedujoča, je to zelo slab precedens, ki vzbuja skrb.

Vprašanje priznanja Palestine je seveda politično vprašanje. To smo po sebi ne pomeni, da o tem ni primerno opraviti posvetovalnega referenduma, saj gre za vprašanje iz pristojnosti Državnega zbora. Zato je bila zahteva za posvetovalni referendum, kjub neobičajnemu redosledu, legitimna in legalna zahteva opozicije.

Ocenjujemo, da so različne interpretacije 30-dnevnega roka osnovane na politični podlagi, ki skuša svoje interese doseči z izkrivljanjem prava. Rok je namenjen dodatnemu premisleku o smotrnosti posvetovalnega referenduma, ki je z vidika finančnega bremena za državo dražji kot dodatno zasedanje Državnega zbora.

Če Državni zbor sprejme določen akt v obravnavo, ga mora obravnavati skladno z določbami Poslovnika Državnega zbora. V tem primeru je Državni zbor pobudo za razpis posvetovalnega referenduma, kljub ugotovitvi predsednice Državnega zbora, da gre po njenem mnenju za zlorabo instituta posvetovalnega referenduma, sprejel v obravnavo, saj je pobudo dodelila matičnemu delovnemu telesu v obravnavo. To pomeni, da bi se morala obravnavati po predvidenem postopku, in sicer šele na seji, ki bi bila vsaj 30 dni po vložitvi te pobude. Namesto tega jo je Državni zbor obravnaval takoj in s tem kršil poslovniško določbo.

V kolikor Ustavno sodišče odločitve ne bo razveljavilo, bi ta precedens nudil nadaljnjo oporo za prisvajanje pristojnosti. Namreč, v konkretnem primeru je Predsednica Državnega zbora z določanjem novih pravil uporabila večjo moč odločanja kot jo ima 2/3 navzočih poslancev, katerih soglasje se zahteva za spreminjanje poslovnika.

Takšno ravnanje spodkopava demokratični proces in je slaba popotnica za prihodnje delovanje Državnega zbora, v katerem se z relativizacijo poslovniških določil vzpostavlja nedemokratična in zato nevarna parlamentarna praksa.

Mednarodnopravnih vidik in nadaljnji postopki pred Državnim zborom

Priznanje države je enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom. Priznanje države ima deklaratoren učinek ter ne pomeni nujno hkratnega priznanja njene vlade.

Po mednarodnem pravu obstaja tudi institut (ne)priznanja vlade, tj. “(non)-recognition of government”. Njegova uporaba sicer v zadnjih desetletjih ni prepogosta, vendar po sprejeti Estradovi doktrini takšno ravnanje ne pomeni poseganja v notranje zadeve države. Ta ločen institut se običajno uporablja v primerih neustavnega prevzema oblasti v neki že priznani državi, ali kadar pride do oboroženega upora, nelegitimne oblasti ipd.

V primeru, da sprejeti akt v nadaljnjih postopkih ne bo razveljavljen, predlagamo, da se Državni zbor opredeli, ali, glede na pravkaršnje priznanje države Palestine, to pomeni tudi priznanje Hamasa kot legitimne oblasti v Palestini, ter nadalje, da se Slovenija ob priznanju Palestine (kot podpori ljudstvu) opredeli do (ne)legitimnosti (de facto) oblasti Hamasa v Gazi. Slednjega namreč v EU že od leta 2001 štejemo za teroristično organizacijo.

Predlagamo, da se Slovenija v izogib nejasnostim posluži instituta nepriznanja vlade in ob priznanju Palestine kot samostojne države jasno sporoči, da Hamasa ne priznava kot legitimne oblasti pravkar priznane države Palestine.

Ljubljana, 7. junija 2024

Prenos:
Izjava ADP – Palestina Krsitev Poslovnika DZ-20240607 (PDF)

| ADP | 0 komentarjev | Izjave

Izjava Akademskega društva Pravnik v zvezi s posvetovalnim referendumom o evtanaziji

IZJAVA AKADEMSKEGA DRUŠTVA PRAVNIK
V ZVEZI S POSVETOVALNIM REFERENDUMOM O EVTANAZIJI

V Sloveniji oblast izvira iz ljudstva. Vendar pa je v ustavni demokraciji ta oblast omejena. Temeljne svoboščine in človekove pravice pred voljo vsakokratne večine varuje Ustava Republike Slovenije. Opredeljevanje do predlaganih vprašanj posega v najvišjo vrednoto na piedestalu temeljnih svoboščin, ki je nedotakljivost človekovega življenja, zato terja tudi odziv pravnikov.

V Akademskem društvu Pravnik smo razočarani nad odločitvijo Državnega zbora Republike Slovenije, da se bomo do vprašanja o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja opredeljevali na posvetovalnem referendumu, brez vsakršne resne strokovne in vsebinske razprave ter celo skupaj z drugimi pomembnimi vprašanji in volitvami v Evropski parlament. Gre za očiten primer zlorabe instituta neposredne demokracije. Opredeljevanje do tako pomembnega vprašanja, kot je življenje posameznika, se zdi politična igra in zloraba instituta posvetovalnega referenduma, kot bi se v senci tega pomembnega vprašanja zasledovalo neke druge cilje. O temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah ni dopustno odločanje s preglasovanjem, niti ob zavedanju nezavezujočih posledic posvetovalnega referenduma.

Človekovo življenje kot najvišje pravno varovana svoboščina

Slovenije ne zavezuje noben mednarodni pravni akt, ki bi bil nad ustavo in bi državi ali njenim državljanom nalagal aktivno ravnanje pri posegu v nedotakljivost človekovega življenja. Nasprotno, iz preambule Splošne deklaracije človekovih pravic izhaja, da so človekove pravice vsakemu človeku prirojene in zanj neodtujljive. Posameznik si jih ne izbere sam in ne določi mu jih država. Država mu jih torej tudi ne more odvzeti.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v 6. členu navaja, da ima vsak človek prirojeno pravico do življenja, ki mora biti zaščitena z zakonom. Konvencija o otrokovih pravicah v 6. členu ponovi, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Nadalje v 23. členu poudarja, da mora duševno ali telesno prizadet otrok uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi. Konvencija o pravicah invalidov v 10. členu potrjuje, da je vsakemu človeku prirojena pravica do življenja in morajo države sprejeti vse potrebne ukrepe, da invalidom enako kot drugim zagotovijo učinkovito uživanje te pravice.

Človekovo življenje je torej najvišje pravno varovana naravna danost. Ustava niti državi niti posamezniku ne nalaga dolžnosti za poseg v nedotakljivost človekovega življenja. Tako ni nihče dolžan sodelovati pri posegu v človekovo življenje. Ameriško vrhovno sodišče je že pred časom v zadevi Washington proti Glucksbergu, št. 521 U.S. 702 (1997), odločilo, da ne obstaja pravica do pomoči pri samomoru, pravica do evtanazije, ali morda pravica do dostojanstvene smrti, ki bi bila varovana z ustavo.

Svetovna zdravstvena organizacija vztrajno in dosledno zavrača pristanek na evtanazijo ter pomoč pri samomoru za del medicinske dejavnosti na drugi strani pa spodbuja paliativo. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope se je v Priporočilu 1418 (1999) in Resoluciji 1859 (2012) opredelila proti evtanaziji in pomoči pri samomoru. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 2. členu določa, da ima vsakdo pravico do življenja. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) je v zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu (2002) odločilo, da pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ni mogoče razlagati kot pravice (prostovoljno) umreti. V primeru Haas proti Švici (2011) pa je ESČP poudarilo, da pravica do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP ne nalaga državi dolžnosti, da zagotovi posamezniku pomoč pri samomoru.

V zvezi s svoboščinami je smisel države le, da jih ne omejuje, ne pa, da vanje kakor koli posega

Poudarjamo, da v Sloveniji, zaradi neposrednega ustavnega varstva temeljnih svoboščin in človekovih pravic, ter omejitve oblasti, ki je vezana na ustavo in zakon, nihče ne more zahtevati aktivnega ravnanja države (in posameznika) pri morebitnem posegu v nedotakljivost njegovega življenja. Ustava ne daje državi nobenih pristojnosti, da bi smela posegati v nedotakljivost človekovega življenja. V Sloveniji na področju varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic velja načelo, da je v prvi vrsti državi, pa tudi posameznikom, prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. To poudarja Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-25/95.  Zato je že po ustavi prepovedan vsak poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost, razen tistih posegov, ki so izrecno dovoljeni. Akademsko društvo Pravnik meni, da z zakonom možnosti takšnega poseganja ni mogoče dopustiti, saj gre za absolutno in najvišje varovano pravico, ki je ni mogoče omejiti. Pri njej močnejši interes drugih po naravi stvari ne obstaja, zato takšno poseganje ni mogoče niti ob uporabi načela sorazmernosti.

Slovenska ustava ne dopušča nikakršnih posegov v temeljne svoboščine in človekove pravice, saj se te uresničujejo neposredno na njeni podlagi. Na podlagi 15. člena ustave je mogoče z zakonom urediti le način njihovega uresničevanja, vendar le, če tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Naša ustava v 16. členu prepoveduje vsako, tudi začasno razveljavitev ali omejitev nedotakljivosti človekovega življenja, in sicer celo v vojnem ali izrednem stanju.

Pomoč pri smrti ne more biti del varovanja človekovega dostojanstva

Nedotakljivost človekovega življenja ne izvira iz gole norme, temveč je njena podstat utemeljena na človekovem dostojanstvu, podarjenem človeku davno pred ustavo. Kot izhaja iz stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-109/10-11, je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva kot posebno ustavnopravno načelo neposredno utemeljeno že v 1. členu ustave, ki Slovenijo določa kot demokratično republiko. V ustavni demokraciji je človek subjekt (in ne objekt) oblastnega delovanja, njegova (samo-)uresničitev pa je temeljni namen demokratične ureditve.

Usmrtitev ne more biti humano dejanje niti ne odraža morebitne visoke ravni razvitosti neke družbe. Ne pomeni posega v avtonomijo posameznika in samoodločanja, niti akta usmiljenja, pač pa spodkopava tisto temeljno svoboščino in človekovo pravico, iz katere izhajajo vse ostale. Z drugimi besedami, storitev samomora ni človekova pravica, čeprav samo dejanje samomora ni kaznivo dejanje. Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru pa je po veljavnem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje (120. člen). Odločanje na posvetovalnem referendumu, na katerega zakonodajalec sicer ni pravno vezan, posega v samo bit obstoječe pravne, etične in moralne ureditve v Sloveniji in to brez resne strokovne razprave, analiz raznovrstnih posledic takšne nove ureditve in pojmovanja pravice do življenja. Zaslediti tudi ni mogoče celovite primerjalne študije tega področja, kjer so prikazane različne izkušnje držav s predlaganim institutom. Sprašujemo se, kaj bi dolgoročno prineslo tovrstno pojmovanje življenja, za različne udeležence v morebitnih postopkih – na vse to država ni zagotovila nikakršnih poglobljenih in strokovnih odgovorov. Namesto promoviranja evtanazije, pomoči pri samomoru oz. prostovoljnem končanju življenja bi od države pričakovali, da najprej zagotovi ustavne pravice, da je Slovenija socialna država (2. člen), ki varuje človekovo dostojanstvo (21. člen) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen). Naj država zagotavlja avtonomijo posameznika na način, da bo posameznicam in posameznikom omogočala dostopno dolgotrajno oskrbo, različne oblike oskrbe v skupnosti in paliativno oskrbo.

V dolžnosti države, da na svojem ozemlju vsakomur, tudi iz javnih sredstev nudi zdravstveno varstvo, se skriva še ena pravna past morebitne dovolitve posega v človekovo življenje. Ob prezrtih težavah zdravstvenega sistema, vključno z nego in oskrbo starejših ter onemoglih, in sistemsko neurejenem področju paliative, ima država znaten finančni interes za zmanjšanje stroškov zdravstvenega varstva. Posledično na strani države ni mogoče (onkraj razumnega dvoma) izključiti elementa zasledovanja koristi, ki visi nad idejo o ustavno neskladni ureditvi, na katero se nanaša referendumsko vprašanje.

Ljubljana, maj 2024

Prenos:
Izjava ADP – Evtanazija2024 (PDF)