Kategorija: Criminal Law

CUM MAGNA SOLLICITUDINE

Z VELIKO ZASKRBLJENOSTJO

Izjava Akademskega društva Pravnik o umiku predloga kandidata za sodnika Ustavnega sodišča

 

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo postopek izvolitve novega sodnika Ustavnega sodišča. Predsednica Republike je v nasprotju z ustaljeno prakso »tik pred zdajci« umaknila predlog kandidata, ki je že bil potrjen na seji mandatno volilne komisije DZ. Še bolj zaskrbljujoče je, da nam je bilo jasno povedano zakaj je do tako nenavadnega manevra prišlo – določene politične stranke so ugotovile, da kandidat ni »ideološko ustrezen« in zahtevale zamenjavo. Vse skupaj se kaže kot tipičen primer t. i. »napakiranja« ustavnega sodišča, kot slednje opozarjajo nekateri akademiki.

V prvi vrsti gre izpostaviti vlogo Predsednice Republike. Kot pravniški ceh smo se nadejali, da bomo, s tem ko je po desetletju predsedniško funkcijo zasedla pravnica, videli nekoliko več spoštovanja za pravno državo in njene institucije. Še več, to je predsednica izrecno obljubila. Spominjamo se njene kritike postopanja njenega predhodnika in obljub, da ona ne bo »le poštar«, pač pa bo vztrajala pri strokovnih kandidatih. To obljubo štejemo za krepko prelomljeno, saj se je izkazala ne le za poštarja, temveč za ponižno deklo vladajočih strank, ki jim ni ugodila le vsebinsko, pač pa tudi postopkovno in zaobšla vse običajne postopke, da je izvedla rošado s kandidaturo ustavnih sodnikov v zadnjem hipu.

In čemu? O kandidatu glasuje Državni zbor, ki ga lahko zavrne in tako da predsednici priložnost predlagati drugega kandidata. Ker pa bi se s tem postopek zavlekel in bi vladajoči tvegali, da bi o tej kandidatki glasoval parlament v povolilni sestavi, se ni mogoče izogniti sklepu, da se je predsednica za ta izredni manever odločila prav zato, da bi omogočila tej sestavi vladajoče večine, da dokončno zapakira ustavno sodišče. Toliko o obljubi, da bo predsednica vseh ter o prizadevanju za pravno državo.

Še mnogo bolj zaskrbljujoče pa so izjave poslanskih skupin o tem dogajanju. V sicer precej taktnih izjavah predstavnic Svobode in Levice, je vendarle ušla izjava Nataši Sukič, da je bil razlog za rošado v tem, da je »Barbara Kresal *za nas* primernejša.« Pomisleki o taktnosti pa zgleda niso nič kaj bremenili poslanke Hot (SD), ki je jasno in glasno povedala, da ima dr. Keršmanc neustrezna stališča glede vprašanj splava, evtanazije, OBMP in pregona sovražnega govora.

Poslanci so si tako vzeli pravico zahtevati ex ante izjavo kako bi kandidat interpretiral Ustavo in ga iz procesa izločili zgolj, ker ne bi sodil tako, kot bi njim ustrezalo. K temu je nujnih nekaj poudarkov:

1. Vsa navedena vprašanja so vprašanja razlage Ustave. Ustavni sodnik Ustavo razlaga v okviru konkretnega primera, upoštevaje strokovno literaturo, predhodno prakso USRS in obširno posvetovanje s strokovnimi sodelavci ter kolegi sodniki. Izsiliti iz kandidata za to funkcijo neko pavšalno oceno razlage določene ustavne določbe, ali še huje, siliti ga, da prejudicira svojo lastno odločitev v nekem hipotetičnem bodočem primeru je žalitev za to funkcijo, institucijo Ustavnega sodišča in pravno stroko v celoti.
2. Izbirati sodnike neposredno na podlagi tega, ali bi o najpomembnejših odprtih vprašanjih razlage Ustave odločali vladajoči politiki všečno, pomeni popolno odpoved sodniški nepristranosti in neodvisnosti, zlasti pa videzu nepristranosti in neodvisnosti. V ADP s skrbjo ugotavljamo, da je bil le-ta s to potezo nepovratno in trajno postavljen pod vprašaj.
3. Volitve ustavnih sodnikov v DZ so namenjene zagotavljanju demokratične legitimnosti ter nadzora. Nikakor pa ne pomenijo pravice vladajoče koalicije, da imenuje »svoje« sodnike. Še več kot le svoje, koalicija se je odpovedala svojemu kandidatu, ki ga je že potrdila, samo zato ker se ni v celoti podrejal njihovim ideološkim pogledom. Samo bistvo Ustavnega sodišča je v tem, da nepristransko bdi nad oblastnimi dejanji vladajoče politike, zato je takšno odkrito podrejanje najvišjega ustavno-sodnega organa naravnost nezaslišano.

Ne more nam ubežati ironija, da sta tako Predsednica Republike, kot vladajoča koalicija prišli na oblast z obljubami o vrnitvi k spoštovanju institucij in pravne države, sedaj pa se s skupnimi močmi na vsak način trudita podrediti najvišjo institucijo pravne države eni politični opciji. Dogajanje preteklih dni pa odpira tudi resna vprašanja glede vseh ustavnih sodnikov potrjenih v tem sklicu Državnega zbora, ki so bili nemara podvrženi enako nedostojni obravnavi, kjer so kot pogoj za izvolitev očitno morali izkazati ustrezna stališča. Takšna razodetja mečejo le še večjo senco na ugled Ustavnega sodišča.

V Društvu se pridružujemo izjavi dekana Pravne fakultete v Ljubljani prof. dr. Cerarja in izražamo veliko zaskrbljenost glede vse nižjega nivoja pravne kulture v naši državi, degradacije pravnega odločanja, zanemarjanja načela nepristranosti, kot temeljnega postulata pravne države ter ne le ideološkega, ampak že kar strankarskega podrejanja Ustavnega sodišča.

 

 

Kancler, Svet in članstvo
Akademskega društva Pravnik

Ljubljana, 3. februar 2026

 

pdf IzjavaADP-ImenovanjaUSRS-20260203

Inviolabilitas vitae

Nedotakljivost življenja kot temeljna ustavna vrednota

KomentarADP-Samomor-20251119

Nedotakljivost življenja je hierarhično najvišja ustavno varovana dobrina. Življenje ni le pravica, v katero država ne sme posegati, temveč je dobrina, ki jo mora država aktivno ščititi. Ustava v 17. členu ne določa izjem, niti zakonskega pridržka, kar pomeni, da parlament ne more določiti izjemnih primerov, v katerih življenje ni zaščiteno. Življenje je nedotakljivo vselej. Zato je ustavno sporna in izjemno zaskrbljujoča zakonodajalčeva odločitev za zakon o pomoči pri samomoru, ki konceptualno spreminja temeljno izhodišče. Življenje tako ni več nedotakljivo.

Zakon o pomoči pri samomoru uveljavlja predpostavko, da posameznikova privolitev upravičuje poseg v življenje. Takšna ureditev ni skladna z Ustavo. Kljub temu, da pri vprašanju samomora ne trčijo pravice različnih posameznikov, je dopustna pomoč pri njegovi izvedbi ustavno sporna in pravno dogmatično nevarna. S tem vladajoči rušijo pravno superiornost nedotakljivosti človekovega življenja, saj svoboščino življenja relativizirajo. Obravnavanje življenja kot relativne vrednote vzpostavlja relativnost ustavne pravice do življenja. Koncept relativnosti življenja vodi v legalizacijo vseh oblik sodelovanja pri samomoru. Če sme posameznik razpolagati s svojim življenjem, sme tudi drugemu dovoliti, da izvrši to voljo. Pot do dovoljene evtanazije in vseh oblik njenih zlorab je s tem odprta.

Smrt ni pravica, temveč dejstvo. Gre za neizogibno dejstvo, ki ga tudi pravo ne more preprečiti. Zato zakon ne uvaja pravice do smrti, temveč pravico do financiranja pomoči pri samomoru iz javne zdravstvene blagajne. Temelji na stališču, da je bolje iz javne blagajne financirati pomoč pri samomoru, kot pa iz taiste blagajne zagotoviti sredstva za zdravljenje in izboljšanje zdravstvenega stanja. Zakon na več mestih izrecno poudarja, da je javno financiranje pomoči pri samomoru dopustno, četudi obstaja možnost zdravljenja in okrevanja, ki ga javna zdravstvena blagajna ne zagotavlja.

Kljub doktrini polja proste presoje zakonodajalca je slednje v Sloveniji omejeno z nedotakljivostjo človekovega življenja. Te svoboščine ni mogoče omejiti niti v izrednem ali vojnem stanju, kaj šele, da bi vanjo posegel zakonodajalec. Temeljne svoboščine in človekove pravice se v Sloveniji uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Parlament je z odločitvijo za prisilno javno financiranje pomoči pri samomoru prestopil ustavno dopustno mejo.

Ustavno sodišče se je pri presoji vrednotenja temeljnih svoboščin in človekovih pravic večkrat naslonilo ne zgolj na izhodišča slovenske ustavne demokracije, na podlagi katere je tako zakonodajalec kot ljudstvo omejeno z Ustavo, temveč tudi na izhodišča temeljske demokracije. Ta omejuje zakonodajalca in vso državno oblast na zagotavljanje njenega smotra. Gre za institucionalno zagotavljanje, zaščito in uresničevanje temeljnih človekovih svoboščin in pravic ter temeljnih načel vladavine prava, med katerimi je na najvišjem piedestalu prav nedotakljivost človekovega življenja. Ustavna in temeljska demokracija preprečuje politično samovoljo parlamenta in samovoljo ljudstva. Ta je z zakonom o pomoči pri samomoru povsem spregledana.

 

Problematične zakonske določbe

Na konceptualni ravni zakon o pomoči pri samomoru uvaja razumevanje življenja kot razpolagalne in relativne dobrine. Na normativni ravni to razumevanje konkretizira v posameznih problematičnih zakonskih določbah. Izpostavljamo zgolj najbolj sporne:

Zakon vsebuje pomensko odprte določbe, ki tako glede izražanja svobodne in prave volje pacienta, pri čemer vsebuje več različnih opredelitev slednje, kot glede pravic svojcev odpira več vprašanj kot ponuja rešitev.

Zakonska domneva naravne smrti ob odsotnosti kakršnekoli obveznosti obveščanja svojcev glede izvedbe pomoči pri samomoru preprečuje, da bi svojci pacienta sploh kdajkoli izvedeli za njegov samomor.

Pogoji ugotavljanja stanja neznosnega trpljenja, ki je vezano na subjektivno oceno sprejemljivosti lajšanja bolečin, odpira neslutene možnosti interpretacij in zlorab.

Nedopustno je, da zakon dopušča pomoč pri samomora osebi v izjemno težki psihološki stiski. Ne zgolj, da ne določa, kakšna je narave te stiske, temveč tudi slednje veže na kakovost pacientovega življenja. Takšno opredeljevanje dostopa do pomoči pri javnem financiranju samomora je skrajno nevarno in odpira številne možnosti zlorab.

Zakon ne določa učinkovine ali kombinacije učinkovin, s katero je mogoče zagotoviti smrt. Na ta način zakon širi polje možnih zlorab brez ustreznega in predvidljivega nadzora.

V postopku priznanja pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru lahko sodelujejo zgolj tisti zdravniki in psihiatri, ki podpirajo takšno pomoč in ne uveljavljajo ugovora vesti. Gre za tipično obliko nedopustne zakonske diskriminacije, kot da bi o verski svobodi lahko odločali zgolj ateistični sodniki oziroma, da bi o kazenski odgovornosti politika lahko odločali le sodniki, pripadniki nasprotnega političnega prepričanja. Za dokazovanje takšnih nesmislov so besede odveč.

Pristojnosti Komisije, ki odloča v upravnem postopku o pravici do javnega financiranja pomoči pri samomoru so preširoke. Ta lahko prizna pravico do javnega financiranja, četudi lečeči zdravnik ali neodvisni zdravnik ne podata pozitivnega mnenja. Kako bo omenjena komisija izvajala dokazni postopek, je stvar domišljije. Dobršno mero te bodo potrebovali sodniki socialnega sodišča, ki bodo nazadnje odločali o priznanju pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru.

Zakon dovoljuje uveljavljanje pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru osebi, stari 18 let, celo brez vednosti staršev. Gre torej za osebo, ki je šele prestopila prag polnoletnosti in se nahaja v fazi psihološke in čustvene nezrelosti. Takšni osebi pravo že danes ne priznava sposobnosti opravljanja določenih dejanj. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok določa, da je sterilizacija mogoča šele po dopolnjenem 35. letu. Takšno nesorazmerje razkriva nerazumnost zakona, ki ne ščiti ranljivih oseb v najtežjih trenutkih življenja.

Zakon prisiljuje zdravnike k pisanju neresnične zdravstvene dokumentacije, kar krši etične in strokovne standarde.

Javnost ne bo imela vpogleda v statistiko uporabe pomoči pri samomoru, kar onemogoča demokratični nadzor nad izvajanjem zakona.

Zaradi ustavne spornosti, napak in pasti v zakonu o pomoči pri samomoru ter zaradi zavzemanja za varovanje nedotakljivosti človekovega življenja se v Akademskem društvu pravnik izjavljamo proti uveljavitvi takšne ureditve.

 

Ljubljana, 19. novembra 2025

 

Izjava ob Referendumu 2024 Izjava Akademskega društva Pravnik v zvezi s posvetovalnim referendumom o evtanaziji

Urejanje samomora je ustavna materija februar 2025 Urejanje samomora je ustavna materija

 

Izjava glede predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (januar 2025)

Urejanje samomora je ustavna materija

Človekovo življenje je nedotakljivo.

Akademsko društvo Pravnik se je glede evtanazije in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oz. pri samomoru glede vsebinskih vprašanj in dilem opredelilo že s svojo izjavo pred referendumom 2024. Jeseni je organiziralo tudi etični simpozij z gostjo dr. Ahlin Doljak, kjer so si bili razpravljavci enotni, da ne evtanazije, niti pomoči pri samomoru, ni mogoče urejati zgolj z zakonom, pač pa da je potrebna sprememba Ustave Republike Slovenije.

V letu 2024 so predlog zakona, ki naj bi spreminjal ustavno materijo, vložili volivci. Že takrat smo opozorili na ustavni moment. Pričakovali bi, da bi se koalicijske stranke morale zavedati hierarhije pravnih norm in pomembnosti odločitev, ki jih sprejemajo.  Zato bi bil zakon, ki bi spreminjal ustavno materijo, neustaven, in je vložitev zakonodajnega predloga nerazumna. Na tem mestu napotujemo tudi na komentar Ustave Republike Slovenije, ki je glede teh vprašanj zelo jasen in bi moral biti vir iz katerega bi koalicija redno črpala znanje.

Življenje je v slovenski ustavi izrecno varovano kot nedotakljivo. Slovensko besedišče ne premore bolj eksaktne besede kot je nedotakljivo, ki s tem državi zapoveduje, da po življenju ne sme posegati posredno niti neposredno. Drugače je primeroma s splavom, ki je tudi poseg v človekovo življenje, vendar je z interpretacijo druge določbe v ustavi in tradicije iz prejšnjega sistema, ostal še naprej legalen v določenih primerih.

Zato z analogijo legis ni mogoče utemeljevati dopustnosti pomoči pri samomoru, češ ker je že legaliziran splav. Še manj dopustno pa je samomor uvrstiti med zdravstvene posege ker neposredno nasprotuje 17. členu Ustave.

Ob tem opozorimo še na druge člene Ustave, ki prepovedujejo mučenje, poudarjajo človekovo dostojanstvo in pravico do zdravstvenega varstva, ki bi morale predlagatelje in nosilce oblasti spodbuditi, da rešujejo srž problema, tj. zdravstveno in paliativno oskrbo. Domnevamo, da je prav pomanjkanje tega prisililo prvotne predlagatelje društvo Srebrna nit, da so bili sestavili tako radikalen predlog zakona, kar je nelegitimen motiv, ki zakonodajnega procesa ne bi smel obremenjevati. Dokler v Sloveniji ne bomo deležni najvišje možne ravni tovrstne oskrbe, zagotavljanje pomoči pri samomoru in evtanazije ne bi smeli nastati obveznosti države.

Ljubljana, 3. 2. 2025

Zabeležka po Etičnem simpoziju 2024