Akademsko društvo Pravnik – zabeležka po etičnem simpoziju 2024

Pravni in osebni vidiki evtanazije: Razprava o dostojanstvu, avtonomiji in odločitvah ob koncu življenja

izr. prof. dr. Sara Ahlin Doljak

Dr. Sari Ahlin Doljak več kot to, da je bila izbrana med deset najvplivnejših pravnikov, za najuglednejšo pravnico in druga priznanja pomenijo povabila na proslavitev prijateljstev, ki so se stkala z leti. Vesela je obiskov.
Multipla skleroza, ki “je ni priklenila na voziček” ampak ji voziček daje širino obzorja in možnost, da lahko dela in ustvarja, ter spazem glasilk, zaradi česar ne more več govoriti in lahko komunicira s komunikatorjem (računalniški glas), sta jo naučila videti pomembne stvari v življenju in ga uživati na polno. Postala je bolj empatična zaradi fizične oviranosti in potrpežljiva, ter se vedno zahvaljuje za blagoslov življenja. Veselje se je naselilo v njej, ko je resnično spoznala, kaj je bistvo njenega bivanja.

Izpostavila je, da evtanazija in pomoč pri samomoru odpirata temeljne dileme sodobne družbe, kako uravnotežiti pravico do samoodločanja z družbeno odgovornostjo za zaščito življenja? Gre za vprašanja, ki ne zadevajo zgolj posameznika, ampak tudi kolektivno razumevanje življenja in smrti.

Povzetek predavanja je objavila Družina kot edini medij, ki se je odzval vabilu.

V svojem predavanju je predstavila urejenost evtanazije in pomoči pri samomoru v Evropi, sodno prakso najvišjih sodišč ter etična in pravna vprašanja.

Na simpoziju so razpravljavci, med njimi prof. dr. Jakulin in zasl. prof. dr. Kranjc ter nekateri pravniki in študentje izražali mnenja:

da večina, ki je podprla referendum ni tako velika, namreč za je glasovalo 22,7% glasovalnih upravičencev, izrecno proti pa 18,7%. Da so tisti, ki niso glasovali, za oz. da predloga zakona podpira pa ni utemeljeno, (prof. Jakulin). Takšna “večina” ni prepričljiva, saj je za spremembo ustave potrebna ⅔ večina vseh poslancev!

da referendumsko vprašanje o katerem smo bili odločali ni bilo jasno, saj “urejanje” tega področja z “zakonom” pomeni urejanje ustavno pravne materije, torej je najprej potrebna sprememba le te. Nemško ustava predvideva ureditev varovanja življenja z zakonom, medtem ko je v slovenski Ustavi “življenje nedotakljivo”. “Urejanje” lahko pomeni prepoved, popolno dopustitev ali nekaj vmes.

odločanje o takšnem vprašanju tudi ni primerno za referendum, ker je odločanje bolj emocionalno kot racionalno.

Zakonodajni referendum je govoril o tem, da naj se področje »uredi«, smeri ureditve pa iz tega ne moremo povzeti, zagotovo je mišljena dobra ureditev.
Glede zlorab… ni prepisa, ki bi bil popoln in ga ne bi bilo mogoče obiti.
3-kratna privolitev se sliši zelo prepričljiva, vendar moramo vedeti, kakšni so roki, npr. po španskem so zelo kratki (in so bili vsekakor po prvem osnutku zakona), kjer je verjetnost, da bi se dokončno odločil (spremenil mnenje), zelo majhna, drugače pa po avstrijski ureditvi, kjer so roki daljši in kjer mora biti izjava tudi notarsko overjena. Statistika kaže, da pacienti, ki so zaradi poškodbe dobili visoko tetraplegijo, torej so popolnoma negibni, na začetku želijo končati življenje; potem pa odstotek strmo pade, ker vemo, da je ena od temeljnih lastnosti človekove narave prilagodljivost – torej se prilagodi na omejitve. Mladim je to morda težje razumljivo, s starostjo pa se človek tudi navaja na svoje omejitve, načrtuje bolj kratkoročno in se zaveda tudi svojih fizičnih omejitev (zaradi starosti).

To pa v ničemer ne vpliva na veselje do življenja. In tega se moramo zavedati. To, kar se nekomu zdi grozno, je lahko za nekoga druga nekaj povsem normalnega. In prof. Ahlin Doljak je lep primer za to.

Kako je lahko predavateljica tako prepričana, da se bodo dogajale zlorabe?
Noben zakon ni popoln in iz odvetniške prakse na družinsko pravnem področju se srečuje s primeri dedne nevrednosti. Varovalke za preprečitev zlorab ali evtanazijskega mobinga je nemogoče pripraviti popolno. Uzakonitev bi obenem pomenila pritisk na vse, ki bi si želeli umreti naravne smrti z naravno ali lajšano bolečino in bi se zato lahko počutili nerazumljene.

Ali legalizacija evtanazije res vodi do neprostovoljne evtanazije? Po mnenju predavateljice se to že dogaja, ker se ljudje počutijo kot breme.
Vera – Vera, upanje, ljubezen – pomemben faktor v življenju predavateljice, osebna vera, ne samo upoštevanje pravil, življenje in izkustva.
Graf predloga zakona prikazuje trikratno privolitev pacienta, kako naj bi prišlo do zlorabe? Ali bi ljudje iz koristoljubja uporabljali evtanazijo, ali res verjamete, da je to možno.
Kot odvetnica, ki se že 22 let ukvarja z dednim pravnim, dedna nevrednost že kar nekaj, ne trdi, da se bo množično dogajalo, ampak se gotovo bo.

Odgovorila je tudi na vprašanje njenega novega poslanstva, ki ga je sprejela z boleznijo. V svoji knjigi zapiše: “Ko se danes ozrem na tiste zadnje dneve junija 2017, vem, da so bile moje prošnje v intenzivni negi, naj mi sestre dovolijo izpuliti nazogastrično sondo, le klic na pomoč in nikakor prošnja za pomoč, da umrem. Tudi če je zvenelo “ne morem tako živeti”, so bile to prošnje, ki so se pojavile ob hudih telesnih bolečinah in duševni stiski zaradi nezmožnosti govora, požiranja in težkega dihanja, saj se mi je to stanje pojavilo hipoma.
Četrto noč, ko sem lahko zaspala brez strahu, ko je fizična bolečina postala obvladljiva, je ta klic izzvenel in danes pričujem o tem, da rad živim kljub omejitvam, ki jih imam, ter sem hvaležna za vsak nov dan.”

Vprašanje zlorab se kaže v tujini po poročanju enega udeležencev, ki je bival v Belgiji, da je večina evtanazij se zgodila pred dopusti. Starejši ljudje na Nizozemskem pa so bežali v domove za ostarele v Nemčijo, ker takrat evtanazija tam ni bila dovoljena.

Dvojnost med osebno svobodo in kolektivno vrednoto. Sodna praksa zahodnih sodišč preferira osebno svobodo. Iz našega zahodnega kulturnega okolja, verjetno logično sledi, in je to vgrajeno v našo kulturno zavest, ker se osredotoča v individuum za razliko od kolektiva. Ali v bolj kolektivističnih družbah ravnali drugače, verjetno ne, ker tam pride do potrebe po umiranju iz nekih drugih razlogov. Zato se pojavlja vprašanje zakaj si ne bi pomagali živeti, ampak si pomagamo umreti.

V Sloveniji je samo 5 paliativnih zdravnikov, smo podhranjeni.

Zakaj si ne bi pomagali živeti?