| ADP | 0 komentarjev | Civil Rights Law, Criminal Law, Izjave

Komentar zakona o samomoru

Inviolabilitas vitae

Nedotakljivost življenja kot temeljna ustavna vrednota

KomentarADP-Samomor-20251119

Nedotakljivost življenja je hierarhično najvišja ustavno varovana dobrina. Življenje ni le pravica, v katero država ne sme posegati, temveč je dobrina, ki jo mora država aktivno ščititi. Ustava v 17. členu ne določa izjem, niti zakonskega pridržka, kar pomeni, da parlament ne more določiti izjemnih primerov, v katerih življenje ni zaščiteno. Življenje je nedotakljivo vselej. Zato je ustavno sporna in izjemno zaskrbljujoča zakonodajalčeva odločitev za zakon o pomoči pri samomoru, ki konceptualno spreminja temeljno izhodišče. Življenje tako ni več nedotakljivo.

Zakon o pomoči pri samomoru uveljavlja predpostavko, da posameznikova privolitev upravičuje poseg v življenje. Takšna ureditev ni skladna z Ustavo. Kljub temu, da pri vprašanju samomora ne trčijo pravice različnih posameznikov, je dopustna pomoč pri njegovi izvedbi ustavno sporna in pravno dogmatično nevarna. S tem vladajoči rušijo pravno superiornost nedotakljivosti človekovega življenja, saj svoboščino življenja relativizirajo. Obravnavanje življenja kot relativne vrednote vzpostavlja relativnost ustavne pravice do življenja. Koncept relativnosti življenja vodi v legalizacijo vseh oblik sodelovanja pri samomoru. Če sme posameznik razpolagati s svojim življenjem, sme tudi drugemu dovoliti, da izvrši to voljo. Pot do dovoljene evtanazije in vseh oblik njenih zlorab je s tem odprta.

Smrt ni pravica, temveč dejstvo. Gre za neizogibno dejstvo, ki ga tudi pravo ne more preprečiti. Zato zakon ne uvaja pravice do smrti, temveč pravico do financiranja pomoči pri samomoru iz javne zdravstvene blagajne. Temelji na stališču, da je bolje iz javne blagajne financirati pomoč pri samomoru, kot pa iz taiste blagajne zagotoviti sredstva za zdravljenje in izboljšanje zdravstvenega stanja. Zakon na več mestih izrecno poudarja, da je javno financiranje pomoči pri samomoru dopustno, četudi obstaja možnost zdravljenja in okrevanja, ki ga javna zdravstvena blagajna ne zagotavlja.

Kljub doktrini polja proste presoje zakonodajalca je slednje v Sloveniji omejeno z nedotakljivostjo človekovega življenja. Te svoboščine ni mogoče omejiti niti v izrednem ali vojnem stanju, kaj šele, da bi vanjo posegel zakonodajalec. Temeljne svoboščine in človekove pravice se v Sloveniji uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Parlament je z odločitvijo za prisilno javno financiranje pomoči pri samomoru prestopil ustavno dopustno mejo.

Ustavno sodišče se je pri presoji vrednotenja temeljnih svoboščin in človekovih pravic večkrat naslonilo ne zgolj na izhodišča slovenske ustavne demokracije, na podlagi katere je tako zakonodajalec kot ljudstvo omejeno z Ustavo, temveč tudi na izhodišča temeljske demokracije. Ta omejuje zakonodajalca in vso državno oblast na zagotavljanje njenega smotra. Gre za institucionalno zagotavljanje, zaščito in uresničevanje temeljnih človekovih svoboščin in pravic ter temeljnih načel vladavine prava, med katerimi je na najvišjem piedestalu prav nedotakljivost človekovega življenja. Ustavna in temeljska demokracija preprečuje politično samovoljo parlamenta in samovoljo ljudstva. Ta je z zakonom o pomoči pri samomoru povsem spregledana.

 

Problematične zakonske določbe

Na konceptualni ravni zakon o pomoči pri samomoru uvaja razumevanje življenja kot razpolagalne in relativne dobrine. Na normativni ravni to razumevanje konkretizira v posameznih problematičnih zakonskih določbah. Izpostavljamo zgolj najbolj sporne:

Zakon vsebuje pomensko odprte določbe, ki tako glede izražanja svobodne in prave volje pacienta, pri čemer vsebuje več različnih opredelitev slednje, kot glede pravic svojcev odpira več vprašanj kot ponuja rešitev.

Zakonska domneva naravne smrti ob odsotnosti kakršnekoli obveznosti obveščanja svojcev glede izvedbe pomoči pri samomoru preprečuje, da bi svojci pacienta sploh kdajkoli izvedeli za njegov samomor.

Pogoji ugotavljanja stanja neznosnega trpljenja, ki je vezano na subjektivno oceno sprejemljivosti lajšanja bolečin, odpira neslutene možnosti interpretacij in zlorab.

Nedopustno je, da zakon dopušča pomoč pri samomora osebi v izjemno težki psihološki stiski. Ne zgolj, da ne določa, kakšna je narave te stiske, temveč tudi slednje veže na kakovost pacientovega življenja. Takšno opredeljevanje dostopa do pomoči pri javnem financiranju samomora je skrajno nevarno in odpira številne možnosti zlorab.

Zakon ne določa učinkovine ali kombinacije učinkovin, s katero je mogoče zagotoviti smrt. Na ta način zakon širi polje možnih zlorab brez ustreznega in predvidljivega nadzora.

V postopku priznanja pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru lahko sodelujejo zgolj tisti zdravniki in psihiatri, ki podpirajo takšno pomoč in ne uveljavljajo ugovora vesti. Gre za tipično obliko nedopustne zakonske diskriminacije, kot da bi o verski svobodi lahko odločali zgolj ateistični sodniki oziroma, da bi o kazenski odgovornosti politika lahko odločali le sodniki, pripadniki nasprotnega političnega prepričanja. Za dokazovanje takšnih nesmislov so besede odveč.

Pristojnosti Komisije, ki odloča v upravnem postopku o pravici do javnega financiranja pomoči pri samomoru so preširoke. Ta lahko prizna pravico do javnega financiranja, četudi lečeči zdravnik ali neodvisni zdravnik ne podata pozitivnega mnenja. Kako bo omenjena komisija izvajala dokazni postopek, je stvar domišljije. Dobršno mero te bodo potrebovali sodniki socialnega sodišča, ki bodo nazadnje odločali o priznanju pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru.

Zakon dovoljuje uveljavljanje pravice do javnega financiranja pomoči pri samomoru osebi, stari 18 let, celo brez vednosti staršev. Gre torej za osebo, ki je šele prestopila prag polnoletnosti in se nahaja v fazi psihološke in čustvene nezrelosti. Takšni osebi pravo že danes ne priznava sposobnosti opravljanja določenih dejanj. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok določa, da je sterilizacija mogoča šele po dopolnjenem 35. letu. Takšno nesorazmerje razkriva nerazumnost zakona, ki ne ščiti ranljivih oseb v najtežjih trenutkih življenja.

Zakon prisiljuje zdravnike k pisanju neresnične zdravstvene dokumentacije, kar krši etične in strokovne standarde.

Javnost ne bo imela vpogleda v statistiko uporabe pomoči pri samomoru, kar onemogoča demokratični nadzor nad izvajanjem zakona.

Zaradi ustavne spornosti, napak in pasti v zakonu o pomoči pri samomoru ter zaradi zavzemanja za varovanje nedotakljivosti človekovega življenja se v Akademskem društvu pravnik izjavljamo proti uveljavitvi takšne ureditve.

 

Ljubljana, 19. novembra 2025

 

Izjava ob Referendumu 2024 Izjava Akademskega društva Pravnik v zvezi s posvetovalnim referendumom o evtanaziji

Urejanje samomora je ustavna materija februar 2025 Urejanje samomora je ustavna materija

 

| ADP | 0 komentarjev | Dogodki

Vabilo k 21. Rdeči maši ADP – sreda 15. 10. 2025

Izvorno je Rdeča maša namenjena sodnikom. Naši kolegi v tujini so se tako že davno priporočali Svetemu duhu za razsvetljenje pri odločanju. Akademsko delo, pa tudi drugo pravniško delo, je tudi pomembno in se lahko tudi za to priporočamo.

Vabim vas tudi na predavanje.

Že 21. tradicionalna Rdeča maša, ki jo prireja Akademsko društvo Pravnik, bo v ljubljanski stolnici na predvečer Dnevov slovenskih pravnikov v sredo 15. 10. 2025 ob 18.30. Maševal bo bivši nadškof, njegova ekscelenca dr. Anton Stres.

Vabljeni ste pravniki in študentje prava. Več o Rdeči maši preberite na www.adp.si.

Pred tem bo na Pravni fakulteti ob 17.00 predavanje z etičnim simpozijem z naslovom Avtoriteta in njeni pogoji. Spregovoril nam bo zasl. prof. dr. Anton Stres.

PlakatRdecaMasa20251003

S spoštovanjem,
Izak Matej Ciraj, kancler ADP

Akademsko društvo Pravnik
Poljanski nasip 2
Ljubljana
www.adp.si

| ADP | 0 komentarjev | Civil Rights Law, Family Law, Izjave

De liberorum humanitate – O človečnosti otrok

De liberorum humanitate – O človečnosti otrok

Za celostno razumevanje priporočamo branje tega komentarja. Za laično javnost smo pripravili tudi krajšo izjavo s predlogi za ukrepanje.

Krajšo izjavo najdete tukaj pdf   doc

Tu je celoten komentar v pdf za tisk in doc

 

Komentar Akademskega društva pravnik o noveli ZZNPOB

Pred kratkim vložen predlog novele Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) odpravlja »protiustavnost« obstoječega zakona, kot jo je ugotovilo Ustavno sodišče v zadevah U-I-418/20 in U-I-847/21 z utemeljitvijo, da naj bi trenutna ureditev diskriminirala samske in istospolno usmerjene ženske. Ne le, da je argumentacija Sodišča povsem zgrešena, še več, otroka povsem razčloveči, spremeni ga v objekt pravice drugega.

 

I. Pravica do zdravljenja ali pravica do otroka?

Ustavno sodišče je v 35. točki obrazložitve zapisalo: »Člen 8 EKČP in 55. člen Ustave namreč ne zagotavljata ‘pravice do otroka’«. Paradoksalno pa ravno konkretna odločba in z njo povezan predlog novele ZZNPOB vzpostavljata to protiustavno pravico.

Oploditev z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) je bila doslej razumljena kot sredstvo zdravljenja neplodnosti. Slednja ni zgolj gola »nezmožnost imeti otroka«, marveč anomalija. Gre za pomanjkanje plodnosti tam, kjer bi ta mogla in morala obstajati. O plodnosti pa lahko govorimo le pri raznospolnem paru, saj je edinole ta sposoben imeti otroka. Le par, ki bi mogel biti ploden, je lahko tudi ne-ploden.

Tako posameznik kot tudi istospolni par pojmovno ne moreta biti neplodna v istem smislu kot raznospolni par. Res je, da posameznik, istospolni par in neploden raznospolni par niso sposobni spočeti otroka, vendar v prvih dveh primerih to ne pomeni motnje naravnega delovanja organizma, ki bi jo bilo mogoče zdraviti, temveč gre za odsotnost sposobnosti, ki jim sploh nikoli ni mogla pripadati. Ta situacija je v bistvenem drugačna od neplodnosti pri raznospolnem paru, kar dela skupnosti popolnoma neprimerljivi. Zapisano velja tudi za samske ženske, pri katerih je bila neplodnost že ugotovljena v preteklem postopku. Če taka ženska ne živi v zvezi, ki bi načeloma omogočala naravno spočetje, potem ne moremo govoriti o neplodnosti. Omogočanje OBMP takšni ženski pomeni ustvarjanje nove »lastnosti«, saj noben samski človek nima sposobnosti (sam) spočeti otroka. Zato tudi takšen primer ni primerljiv z neplodnim raznospolnim parom.

USRS je mnenja, da je zahtevati od ženske, da preden dostopa do OBMP, najprej poišče partnerja in poskuša zanositi po naravni poti, v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom, pri čemer trditve ne podkrepi z nobenim argumentom. Nelogično je trditi, da je temeljna lastnost človeške vrste v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Razmnoževanje je človeštvu naravno dano in predstavlja bistveno lastnost človeštva kot takega – zato ne more biti vir razvrednotenja človeka. Človekovo dostojanstvo se lahko uresničuje le v skladu z naravno danostjo in ji ne more nasprotovati.

Če je OBMP pri raznospolnih parih zdravljenje, kaj pomeni njegova uporaba pri samskih ženskah in ženskah v istospolnih zvezah? Otrok v takih primerih ni več posledica naravne lastnosti raznospolnih parov, temveč postane predmet volje1 – nekaj kar se lahko »zaželi« in se »ima« navkljub danostim naravnega odnosa. Takšna odločba dejansko priznava pravico do otroka, kar pomeni, da človeka reducira na objekt – kar pa je v nasprotju s človekovim dostojanstvom.

 

II. Primerljivost položajev?

Z argumentacijo pod prejšnjo točko je povezan tudi odgovor na vprašanje primerljivosti položajev, pri katerem je Ustavno sodišče prišlo do dveh zaključkov: (i) ženska v istospolnem paru je glede dostopnosti do OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru; (ii) samska ženska je glede dostopnosti do postopkov OBMP v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru. Posledično je ugotovilo, da razlikovanje v sedaj veljavnem ZZNPOB temelji na spolni usmerjenosti (prvi primer) oziroma samskosti ženske kot njenem zakonskem stanu (drugi primer), pri čemer gre v obeh primerih za eno izmed okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Argumentacija Ustavnega sodišče je sledeča: niti ženska v lezbičnem paru niti samska ženska in niti ženska v neplodnem raznospolnem paru ne morejo spočeti otroka po naravni poti, torej brez pomoči OBMP. Kar se na prvi pogled resda zdi smiselno, je v bistvu povsem zgrešeno stališče. Med opisanimi situacijami namreč obstaja temeljna razlika, omenjena v prejšnji točki, razlika med zdravljenjem in transhumanizmom. Pri neplodnih raznospolnih parih se s postopkom OBMP telesu povrača njegova po sami naravi pripadajoča funkcija zmožnosti razmnoževanja. Ker je plodnost torej pojmovno mogoča zgolj pri tovrstnih skupnostih, lahko prav tako le pri njih govorimo o »neplodnosti« v pravem pomenu besede, o neplodnosti kot patološkem stanju, ki ga OBMP zdravi. Na drugi strani imamo lezbične pare in samske ženske, pri katerih neplodnost (raje: nezmožnost razmnoževati se) ne pomeni anomalije, marveč inherentno lastnost skupnosti. Uporaba OBMP v tovrstnih položajih torej ne pomeni zdravljenja, marveč gre za transhumanizem, za kreiranje (in ne vračanje) reproduktivne funkcije. Položaji med omenjenimi skupinami torej nikakor ne morejo veljati za primerljive.

Za presojo utemeljenosti očitka o neenakem obravnavanju je Ustavno sodišče oblikovalo strogi test, katerega del je vprašanje primerljivosti položajev. Ker v konkretnem primeru položaji med skupinami očitno niso primerljivi, ni mogoče govoriti tudi o kakršnikoli diskriminaciji.

Potrditev predloga novele ZZNPOB pa bi pripeljala še do ene dokaj absurdne situacije. Medtem ko je v sedaj veljavnem Zakonu predpostavka upravičenosti do postopkov OBMP neplodnost [para], bi se to s sprejetjem novele spremenilo. Predlog spremenjenega 5. člena namreč za istospolni ženski par in samsko žensko ne določa nobenih posebnih pogojev za upravičenost do postopkov OBMP, medtem ko pri raznospolnem paru še zmeraj zahteva nezmožnost pričakovanja, da bi dosegel zanositev s spolnim odnosom.2 Nova ureditev bi torej uvedla neposredno diskriminacijo raznospolnih parov v primerjavi z lezbičnim parom in samsko žensko. Kar se sliši paradoksalno pa v resnici kaže, da izenačitve položajev v okviru predpostavke »zdravljenja neplodnosti« ni bilo nikoli mogoče doseči, saj so sami položaji že v osnovi neprimerljivi. Le pri raznospolnem paru namreč lahko v okviru postopkov OBMP govorimo o uresničevanju pravice do zdravljenja, medtem ko gre pri lezbičnem paru in samski ženski za uresničevanje (nove) pravice do otroka.

 

III. Korist otroka

Čeprav se v dani odločbi sicer razpravlja o dveh situacijah – samske ženske in lezbični pari – gre z vidika otrokove koristi v obeh za kratenje iste otrokove pravice – pravice do očeta. Glede na to, da skladno s 134. členom Družinskega zakonika ni dopustno ugotavljati očetovstva darovalca moške spolne celice, je edini način, da ima tako spočet otrok očeta, domneva iz 1. odstavka 134. člena, torej da se za očeta smatra zakonec (ali partner) njegove mame. Vsak otrok ima očeta. Že sedaj veljavni zakon otroku prepoveduje, da bi kadarkoli imel odnos s svojim očetom, a ga vsaj »odškoduje« tako, da zahteva, da dobi tak otrok nadomestnega očeta.3 Po novi ureditvi pa to ne bi bilo več potrebno. Država se ne bo več trudila, da bi otroci odraščali v karseda urejenih družinskih okoljih, ker bo raje varovala interes žensk, ki bi si želele imeti otroka.4

Ustavno sodišče v 53. točki sicer prizna, da je korist otroka dopusten cilj, v zasledovanju katerega sme zakonodajalec omejiti pravice drugih, a takoj v naslednji točki hiti pripomniti, da prizadevanje, da bi otrok odraščal z očetom, ni dopusten cilj. To trditev nato zagovarja z dolgim sosledjem logičnih zmot in izrazito neprepričljivih dokazov.

Ustavno sodišče najprej zatrjuje, da so enostarševske družine primerljive z dvostarševskimi, ker jih je statistično gledano veliko (nekaj manj kot vsak tretji otrok živi brez enega starša).5 To seveda ne dokazuje ničesar – Ustavno sodišče se ni spuščalo v oceno kvalitete varstva otrokove koristi v takih družinah, pač pa je kvaliteto domnevalo iz kvantitete pojavnosti takšnih družin. Po vseh pravilih logike tak sklep ne sledi. Pa vendar se je Ustavnemu sodišču to zdelo zadosten dokaz za trditev, da otrok ni avtomatično prikrajšan, če odrašča brez očeta. Vendar seveda je – prikrajšan je za očeta.

V nadaljevanju sodišče sicer prizna vsaj to, da je v otrokovo korist imeti dva starša in da zakonodajalec sme v zasledovanju tega cilja omejiti dostop do OBMP na par. Vendar na podlagi strogega testa sorazmernosti Ustavno sodišče ugotovi, da ni izkazana nujnost takega posega, saj je na voljo milejše sredstvo – predhodno preverjanje usposobljenosti starša. Tak zaključek Ustavnega sodišča pa je logično napačen. Milejše sredstvo ne more biti sredstvo, ki ne zasleduje legitimnega cilja. Če je legitimni cilj – kot ga Ustavno sodišče samo priznava – to, da ima otrok dva starša, potem tega cilja ni mogoče doseči z ukrepom, ki preverja usposobljenost enega samega starša. Takšno preverjanje bi lahko zasledovalo kak drug cilj (npr. zaščito otroka pred neprimernimi starši), ne pa cilja zagotavljanja dvostarševske družine. Še tako usposobljen starš ne more nadomestiti prisotnosti dveh staršev v domu.

 

IV. Vprašljivi manevri Ustavnega sodišča

Poleg zgoraj omenjene argumentacije je morda še bolj zaskrbljujoče to, kako je Ustavno sodišče postopalo v zadevi. Zdi se, da je odločilo na podlagi dokaznega bremena.6 To je zlasti problematično z ozirom na dejstvo, da tako vlado kot tudi večino v Državnem zboru (ki na pobudo sploh ni odgovoril) trenutno sestavlja opcija, ki se strinja s pobudniki. Izrazito nenavadno je, da sodišče odloča med dvema strankama, ki si prizadevata za isti cilj. Nedvomno prav zaradi tega razloga v Zakonu o Ustavnem sodišču (v nadaljevanje ZUstS) ni nobene podlage za odločanje po dokaznem bremenu. Pravzaprav 28. člen ZUstS izrecno določa, da USRS lahko sámo opravlja poizvedbe, pridobiva mnenja strokovnjakov, zasliši priče ter izvede dokaze. Iz tega izhaja, da ima USRS najmanj preiskovalno pooblastilo (kar je tudi značilno za postopek v upravnem sporu – sodni postopek, najbližji ustavnemu), če ni celo zavezano z instrukcijsko maksimo. Tudi če domnevamo, da ima USRS »zgolj« preiskovalno pooblastilo – torej sme, ni pa dolžno zbirati dokazov – jih je v tem primeru dolžno, kajti, kot USRS sámo pove v tč. 53, je za uresničitev otrokove koristi dolžan skrbeti vsak državni organ, kar USRS nedvomno je. Nikakor ni torej dopustno, da bi USRS preiskovanje opustilo v tem primeru.

Ne le, da za odločanje po dokaznem bremenu USRS nima zakonske podlage, za takšno odločitev nima podpore niti v svoji dosedanji praksi. To je razvidno že iz dejstva, da so ta manever utemeljevali s sklicem na en sam judikat Ustavnega sodišča Avstrije, ki v Republiki Sloveniji nima nikakršne pravne veljave; pa še tega so uporabili narobe. Citat, ki ga USRS sámo navaja v opombi 55 namreč pravi, da se v primeru dvoma odloči v prednost enake obravnave. To pa sta dve različni stvari: dvom nastane šele, ko so dokazi že zbrani, medtem ko gre pri dokaznem bremenu za vprašanje, kdo ima dolžnost zbirati dokaze. Tu pa gre za več kot le postopkovno pravilo. Gre za splošni princip, za vprašanje, kdo je v državi suveren. Če je, kot pravi Ustava, suvereno ljudstvo, je edino logično, da je Državni zbor kot predstavnik ljudstva nosilec najvišje suverenosti, torej lahko suvereno sprejema zakone, ki jih USRS razveljavi le izjemoma, če ugotovi, da kršijo Ustavo. S to odločbo pa skuša Ustavno sodišče vzpostaviti stanje, v katerem mora zakonodajalec vsak svoj akt utemeljevati Ustavnemu sodišču. Če mu to ne uspe, akt avtomatično pade. Takšno dojemanje razmerja med Ustavnim sodiščem in zakonodajalcem je povsem v nasprotju z Ustavo, delitvijo oblasti in idejo ljudske suverenosti. Zakonodajna pristojnost zakonodajalca ni delegirana s strani Ustavnega sodišča, temveč je izvirna pristojnost predstavnika ljudstva. Naloga Ustavnega sodišča je, da preveri, če zakon krši Ustavo in ga nato razveljavi. Salto mortale, ki ga izvaja Ustavno sodišče v tej odločbi, bi te vloge obrnil na glavo – USRS bi postalo nosilec vrhovne zakonodajne oblasti, zakonodajalec pa bi imel zgolj predlagateljsko funkcijo, funkcijo delegiranega zakonodajalca in vrh vsega še funkcijo preverjanja ustavnosti zakonov. S to odločbo prihajamo neverno blizu absolutni oligarhiji devetih.

Da povzamemo: Ustavno sodišče je zaobšlo postopkovne določbe zakona, svojo dolžnost varovanja otrokove koristi in lastno sodno prakso na podlagi ene tuje odločbe, ki je niti ni pravilno razumelo. Še več, tudi v postopkih, kjer se odloča na podlagi dokaznega bremena obstaja izjema splošno znanega dejstva. Dejstev, ki so splošno znana ni treba dokazovati, le zatrjevati. Je res mogoče trditi, da unikaten pomen očetovske vloge na odraščanje in razvoj otroka ter škodljivi učinki njegove odsotnosti niso splošno znani? Mar ne bi vsak Slovenec, če bi izvedel, da je njegov sogovornik odraščal brez očeta, izrazil ali vsaj občutil določeno mero sočutja? Očitno torej vsi vemo, da je v tem nekaj slabega, da je otrok brez očeta v nečem prikrajšan. Pa tudi tisti, ki sočutja ne premorejo, bi lahko s hitrim izletom na spletni brskalnik odkrili študijo za študijo, ki priča o katastrofalnem vplivu odraščanja brez očeta na nagnjenost h kriminalu,7 uporabi substanc,8 na šolski uspeh,9 duševno zdravje10 in celo telesni razvoj11. Če bi sodišče dosledno opravilo svojo dolžnost po 28. členu ZUstS, bi torej nedvomno našli obilo razlogov, zakaj dovolitev oploditve z OBMP samskim ženskam krati pravice otrok. Dejstvo, da se je takemu ugotavljanju dejstev izognilo, žal kaže na rezultatsko odločanje sodišča. To je še posebej povedno v luči dejstva, da so v eni izmed prejšnjih odločb12, na katero so se sklicevali tudi v tej13, uspeli najti raziskave, iz katerih ni razvidnih razlik med otroci, ki odraščajo v tradicionalnih in istospolnih družinah. Tovrstne študije so seveda izrazito nezanesljive, saj je istospolnih družin zelo malo (v ZDA na primer le 0,4 %) in še te so dokaj nove, saj je bila istospolna posvojitev v ZDA dopuščena šele leta 2015, torej zanesljivih dolgoročnih študij na to temo niti ne moremo imeti. Na tem mestu gre opozoriti še na dejstvo, da na področjih, ki jih imamo interes varovati, na primer na področju varstva okolja, poznamo t. i. previdnostno načelo. To pomeni, da ne zadošča le manko dokazov, da neka nova tehnologija škoduje naravi, marveč mora biti njena varnost pozitivno izkazana, preden je njena uporaba lahko dovoljena. Če tako vestno skrbimo za habitate nutrij, ne bi bilo smiselno istega principa uporabiti tudi, ko gre za habitate, v katerih odraščajo naši otroci?

 

***

Ob vsem povedanem se ne moremo izogniti dejstvu, da je Ustavno sodišče pod pretvezo sofističnih argumentov vsililo svoj vnaprej zamišljeni zaključek, ki je, začuda, skladajoč se z ideološkim pogledom večine sodnikov. S tem so presegli svoja pooblastila varuhov ustavnosti in zakonitosti ter si prisvojili vlogo ustvarjalcev prava, vlogo, ki po Ustavi pripada demokratično izvoljenemu zakonodajalcu, ne pa devetim posameznikom. Pri tem pa ne le, da ni pazilo na korist otroka, ampak ga je s svojo odločitvijo povsem popredmetilo. Premik v ureditvi torej ne odpravlja diskriminacije – ki je sploh nikoli ni bilo – marveč žrtvuje dostojanstvo otrok zavoljo dekadentnih želja. Sočutje do neplodnih, samskih in istospolno usmerjenih posameznikov ne sme zamegliti resnice: otrok ni terapevtsko sredstvo ali simbol enakopravnosti, temveč svobodno, človeško bitje.

 

 

1 Takšne situacije ne moremo primerjati s posvojitvijo, saj pri posvojitvi otrok že obstaja neodvisno od volje posvojiteljev; bistvo posvojitve je v odgovoru na otrokovo potrebo po starših, ne v uresničevanju želje po otroku.

2 Ob tem naj opozorimo, da je Ustavno sodišče v 47. točki obrazložitve pri presoji primerljivosti položajev med raznospolnim parom in samsko žensko zapisalo, da bi bilo »zahtevati, da ženska za dostop do OBMP (najprej) poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti« namreč v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.

3 Postopkov z OBMP je seveda več, a za potrebe najbližje analogije s primerom samskih žensk in lezbijk se bomo osredotočali na primere, ko je neploden moški in je darovana moška celica.

4 V svojem ločenem mnenju (stran 4) sodnica Šugman Stubbs jasno pove, da gre za uresničevanje ženskine »želje po otroku«.

5 Točka 47 in 56 obrazložitve.

6 Tč. 61: “Dokazno breme glede sorazmernosti zakonskega ukrepa /…/ je na zakonodajalcu in Vladi.” In “Ustavno sodišče ocenjuje, da zgolj s to trditvijo zakonodajalec dokaznemu bremenu /…/ ni zadostil”.

7 Harper, Cynthia C., in Sara S. McLanahan. Father Absence and Youth Incarceration. U.S. Department of Justice, brez datuma. Dostopno na: https://www.ojp.gov/ncjrs/virtual-library/abstracts/father-absence-and-youth-incarceration (pridobljeno 21. 5. 2025). America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).

8 America First Policy Institute. Fatherlessness and Crime. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/assets/uploads/files/Fatherlessness_and_Crime.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025). National Fatherhood Initiative. The Consequences of Fatherlessness. Brez datuma. Dostopno na: https://fathers.com/the-consequences-of-fatherlessness/ (pridobljeno 21. 5. 2025). McLanahan, Sara S., in Larry L. Bumpass. »Intergenerational Consequences of Family Disruption.« American Journal of Sociology 94, št. 1 (1988): 130–152. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/6464814/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Full Spectrum Recovery. Why Fathers Matter: Drug Prevention and Youth Development. Brez datuma. Dostopno na: https://fullspectrumrecovery.com/wp-content/uploads/2013/06/Drug-Free-Kids-Why-Fathers-.pdf (pridobljeno 21. 5. 2025).

9 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025). Wilcox, W. Bradford. »Life Without Father: Less College, Less Work, and More Prison for Young Men Growing Up Without Their Biological Father.« Institute for Family Studies, 26. januar 2023. Dostopno na: https://ifstudies.org/blog/life-without-father-less-college-less-work-and-more-prison-for-young-men-growing-up-without-their-biological-father (pridobljeno 21. 5. 2025).

10 America First Policy Institute. Issue Brief: Fatherlessness and Its Effects on American Society. Brez datuma. Dostopno na: https://americafirstpolicy.com/issues/issue-brief-fatherlessness-and-its-effects-on-american-society (pridobljeno 21. 5. 2025).

11 University of California – Berkeley. »Father Absence Linked to Earlier Puberty Among Certain Girls.« Berkeley News, 25. februar 2010. Dostopno na: https://vcresearch.berkeley.edu/news/father-absence-linked-earlier-puberty-among-certain-girls (pridobljeno 21. 5. 2025). Ellis, Bruce J., idr. »Does Father Absence Place Daughters at Special Risk for Early Sexual Activity and Teenage Pregnancy?« Child Development 74, št. 3 (2003): 801–821. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3079910/ (pridobljeno 21. 5. 2025). Carlson, Marcia J. »Family Structure, Father Involvement, and Adolescent Behavioral Outcomes.« Journal of Marriage and Family 68, št. 1 (2006): 137–154. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12146732/ (pridobljeno 21. 5. 2025).

12 U-I-91/21, Up-675/19.

13 Vsaj tako trdi sodnica Šugman Stubbs v svojem ločenem mnenju.

| ADP | 0 komentarjev | Civil Rights Law, Criminal Law, Izjave

Urejanje samomora je ustavna materija

Izjava glede predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (januar 2025)

Urejanje samomora je ustavna materija

Človekovo življenje je nedotakljivo.

Akademsko društvo Pravnik se je glede evtanazije in pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oz. pri samomoru glede vsebinskih vprašanj in dilem opredelilo že s svojo izjavo pred referendumom 2024. Jeseni je organiziralo tudi etični simpozij z gostjo dr. Ahlin Doljak, kjer so si bili razpravljavci enotni, da ne evtanazije, niti pomoči pri samomoru, ni mogoče urejati zgolj z zakonom, pač pa da je potrebna sprememba Ustave Republike Slovenije.

V letu 2024 so predlog zakona, ki naj bi spreminjal ustavno materijo, vložili volivci. Že takrat smo opozorili na ustavni moment. Pričakovali bi, da bi se koalicijske stranke morale zavedati hierarhije pravnih norm in pomembnosti odločitev, ki jih sprejemajo.  Zato bi bil zakon, ki bi spreminjal ustavno materijo, neustaven, in je vložitev zakonodajnega predloga nerazumna. Na tem mestu napotujemo tudi na komentar Ustave Republike Slovenije, ki je glede teh vprašanj zelo jasen in bi moral biti vir iz katerega bi koalicija redno črpala znanje.

Življenje je v slovenski ustavi izrecno varovano kot nedotakljivo. Slovensko besedišče ne premore bolj eksaktne besede kot je nedotakljivo, ki s tem državi zapoveduje, da po življenju ne sme posegati posredno niti neposredno. Drugače je primeroma s splavom, ki je tudi poseg v človekovo življenje, vendar je z interpretacijo druge določbe v ustavi in tradicije iz prejšnjega sistema, ostal še naprej legalen v določenih primerih.

Zato z analogijo legis ni mogoče utemeljevati dopustnosti pomoči pri samomoru, češ ker je že legaliziran splav. Še manj dopustno pa je samomor uvrstiti med zdravstvene posege ker neposredno nasprotuje 17. členu Ustave.

Ob tem opozorimo še na druge člene Ustave, ki prepovedujejo mučenje, poudarjajo človekovo dostojanstvo in pravico do zdravstvenega varstva, ki bi morale predlagatelje in nosilce oblasti spodbuditi, da rešujejo srž problema, tj. zdravstveno in paliativno oskrbo. Domnevamo, da je prav pomanjkanje tega prisililo prvotne predlagatelje društvo Srebrna nit, da so bili sestavili tako radikalen predlog zakona, kar je nelegitimen motiv, ki zakonodajnega procesa ne bi smel obremenjevati. Dokler v Sloveniji ne bomo deležni najvišje možne ravni tovrstne oskrbe, zagotavljanje pomoči pri samomoru in evtanazije ne bi smeli nastati obveznosti države.

Ljubljana, 3. 2. 2025

Zabeležka po Etičnem simpoziju 2024