Leonid Pitamic natisni

 

Leonid Pitamic - biografija*

*Vir: Dodatek dr. Marijana Pavčnika k ponatisu Pitamičeve monografije Država, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996 (ponatis izdaje iz leta 1927)

Leonid Pitamic je klasik slovenske pravne znanosti, sinonim za matičarja, prvega dekana Pravne fakultete v Ljubljani, za markantnega in mednarodno uveljavljenega pravnega znanstvenika, za izvrstnega in široko razgledanega pedagoga, za nadstrankarsko opredeljenega politika in diplomata, za osebno skromnega, vernega in tolerantnega človeka, za žlahtnega in dostojanstvenega gospoda.

Pitamicev akademski, znanstveni in poklicni vzpon je bil bleščeč in hiter. Rojen je bil leta 1885 v Postojni, osnovno šolo in tri razrede gimnazije je obiskoval v Gorici, se nato naselil na Dunaju, kjer je maturiral kot gojenec Terezijanske akademije. Vpisal se je na pravno fakulteto in že leta 1908 promoviral za doktorja prava. V študijskem letu 1909/10 se je kot javnopravnik izpopolnjeval v Heidelbergu, na Dunaju in v Münchnu. Star komaj trideset let je bil leta 1915 na dunajski pravni fakulteti habilitiran za privatnega docenta za splošno in avstrijsko državno pravo in v letu 1917 še za filozofijo prava.

S poklicnim delom je začel v letih 1908 do 1913, v upravnih službah v Ljubljani, Krškem, Litiji in Postojni. V letu 1913 je bil dodeljen državno pravnemu oddelku predsedstva ministrskega sveta na Dunaju, kjer je ostal vse do razpada avstro-ogrske monarhije. Novembra 1918 ga je Narodna vlada v Ljubljani poklicala v upravno komisijo, leta 1919 pa je bil že član jugoslovanske delegacije pri mirovni konferenci v Parizu in leto kasneje še jugoslovanske delegacije pri mednarodni komisiji za razmejitev med Jugoslavijo in Avstrijo. Od septembra 1920 je vodil poverjeništvo za notranje zadeve, od decembra 1920 tudi predsedstvo deželne vlade v Ljubljani, a oboje le do sredine februarja 1921. Politično je bil dejaven tudi v letih 1924, 1927 in 1928, kot namestnik jugoslovanskega delegata pri letnih skupščinah Društva narodov, in še posebej v letih 1929 do 1934, kot izredni poslanik in pooblašceni minister Kraljevine Jugoslavije pri vladi v ZDA v Washingtonu. Kot mednarodno uveljavljen znanstvenik in diplomat je bil uvrščen tudi na listo arbitrov Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, prvega mednarodnega sodišča, ki je bilo leta 1899 ustanovljeno na haaški mirovni konferenci.

Diplomacija in politika nista bili glavni Pitamicevi dejavnosti. Osrednjo skrb je namenjal znanstvenemu, pedagoškemu in tudi upravno vodstvenemu delu na ljubljanski pravni fakulteti in univerzi. Najdemo ga med matičarji Pravne fakultete, je njen prvi dekan in njen inavguralni predavatelj, ki 15. aprila 1920 začne njeno delo z otvoritvenim predavanjem »Pravo in Revolucija«. Na fakulteti je bil od samega začetka redni profesor in je predaval javnopravne predmete. V študijskem letu 1925/26 je bil rektor univerze. Leta 1929 je odšel v diplomacijo, a tudi v ZDA ni prenehal z znanstvenim delom. V tem času je objavil več razprav, izdal rahlo predelano in dopolnjeno izdajo knjige Država v angleškem jeziku ( A Treatise on the State ) in imel tri predavanja na School of Foreign Service (Gergetown University Washingon), ki jih je strnil v knjigi Some Notions on the State and its International Phases.

Po vrnitvi v Ljubljano je bil leta 1935 kot poslanik upokojen. Pravna fakulteta ga ni pozabila in ga je povabila, da se reaktivira sprva kot honorarni in nato, ko je leta 1938 na voljo ustrezno delovno mesto, kot redni profesor za ustavno pravo in teorijo države. V študijskem letu 1940/41 je bil ponovno njen dekan in potem vseskozi njen profesor, ki se junija 1952 dokončno upokoji. Težišče njegove povojne predavateljske dejavnosti so značilne sodobne ureditve tujih držav (primerjalno ustavno pravo), na predlog fakultete pa ima tudi predavanja o angleški in francoski pravni terminologiji.

Leonid Pitamic je avtor več knjižnih izdaj in okrog 70 monografij, člankov, razprav in ocen, ki jih je pisal in objavljal v več jezikih (zlasti v slovenščini, nemščini in angleščini). Kljub temu, da so tematsko raznolike in da posegajo na različna pravna področja, jim daje pečat Pitamicevo pojmovanje prava, ki gradi na teoriji pravnega pozitivizma (v izdaji čiste teorije prava) in na izročilu naravnopravnega pogleda na pravo. Glavna podrocja, na katera se navezujejo njegova dela in raziskovanja, so teorija prava in države, filozofija prava, primerjalno in domače ustavno pravo, meddržavno pravo, pravna terminologija in deloma tudi upravno pravo. Poglavitna Pitamiceva dela so slovenska (1927) in angleška (1933) izdaja Države , razprave, ki jih je namenil čisti teoriji prava, naravnemu pravu in pojmu prava, nastopno predavanje Pravo in revolucija (ki je izšlo v knjižni obliki), razprava o kritičnih pogledih na pravno osebo, članki o človekovih pravicah, sodni veji oblasti in razlagi v pravu, pravno terminološke razprave in nenazadnje tudi pozitivnopravno pisano habilitacijsko delo o sodelovanju avstrijskega državnega zbora pri mednarodnih pogodbah ( Die parlamentarische Mitwirkung bei Staatsverträgen in Österreich ) in prevod jugoslovanskega Zakona o splošnem upravnem postopku v angleščino (1961).

O Pitamicevem pomenu pričajo tudi priznanja, ki jih je prejel in članstva v znanstvenih in strokovnih organizacijah, ustanovah in društvih. Med najpomembnejša priznanja in članstva sodijo častni doktorat Katoliške univerze v Washingtonu, častno članstvo Filozofske akademije Univerze v Washingtonu, American Bar Association, Mednarodnega inštituta za javno pravo v Parizu, Mednarodne diplomatske akademije v Parizu, Ameriškega društva za mednarodno pravo in Slovanskega inštituta v Pragi. Med jugoslovanskimi ustanovami je bil častni član predvojnega Društva za pravno filozofijo in sociologijo v Beogradu, dopisni član Jugoslovanske akademije v Zagrebu in Inštituta za primerjalno pravo v Beogradu. Ob petdesetletnici doktorata mu je dunajska univerza z javno slovesnostjo zamenjala diplomo. Počastila ga je tudi ljubljanska pravna fakulteta, ki mu je ob svoji pedesetletnici kot matičarju, prvemu dekanu in uglednemu profesorju, podelila častno diplomo Pravne fakultete.

Pitamic je bil vse od ustanovitve leta 1938 dalje tudi član akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, do 21. junija 1948, ko ga prezidij ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije iz političnih razlogov ni potrdil za njenega rednega člana. Poslej ga med akademiki preprosto ni mogoče zaslediti, ne da bi bilo vsaj z besedico pojasnjeno, kakšni so bili razlogi za takšno odločitev. Leonid Pitamic je umrl leta 1971. Od leta 1988 dalje je v letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti naveden kot pokojni akademik.