IZJAVA AKADEMSKEGA DRUŠTVA PRAVNIK
OB PRIZNANJU PALESTINE IN

GROBIH KRŠITVAH POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA

V Državnem zboru je bilo v postopku priznavanja Palestine, dne 4. junija 2024, na neobičajen način uporabljenih več procesnih institutov.

Postopki za sprejem pomembnih odločitev so natančno določeni z namenom, da bi se zagotovilo zakonito, pravično in do vseh enako obravnavo ter uravnoteženost vplivov in za to potreben nadzor.

Postopki za sprejem odločitev v Državnem zboru so določeni s poslovnikom. Ta vsakokratni opoziciji omogoča takojšen nadzor vladajoče koalicije z namenom, da se preprečita avtoritarnost in samovolja.

Pri sprejemanju odločitve o priznanju Palestine v Državnem zboru so bila samovoljno kršena pravila. Ob dejstvu, da se je tega zavedala tudi predsedujoča, je to zelo slab precedens, ki vzbuja skrb.

Vprašanje priznanja Palestine je seveda politično vprašanje. To smo po sebi ne pomeni, da o tem ni primerno opraviti posvetovalnega referenduma, saj gre za vprašanje iz pristojnosti Državnega zbora. Zato je bila zahteva za posvetovalni referendum, kjub neobičajnemu redosledu, legitimna in legalna zahteva opozicije.

Ocenjujemo, da so različne interpretacije 30-dnevnega roka osnovane na politični podlagi, ki skuša svoje interese doseči z izkrivljanjem prava. Rok je namenjen dodatnemu premisleku o smotrnosti posvetovalnega referenduma, ki je z vidika finančnega bremena za državo dražji kot dodatno zasedanje Državnega zbora.

Če Državni zbor sprejme določen akt v obravnavo, ga mora obravnavati skladno z določbami Poslovnika Državnega zbora. V tem primeru je Državni zbor pobudo za razpis posvetovalnega referenduma, kljub ugotovitvi predsednice Državnega zbora, da gre po njenem mnenju za zlorabo instituta posvetovalnega referenduma, sprejel v obravnavo, saj je pobudo dodelila matičnemu delovnemu telesu v obravnavo. To pomeni, da bi se morala obravnavati po predvidenem postopku, in sicer šele na seji, ki bi bila vsaj 30 dni po vložitvi te pobude. Namesto tega jo je Državni zbor obravnaval takoj in s tem kršil poslovniško določbo.

V kolikor Ustavno sodišče odločitve ne bo razveljavilo, bi ta precedens nudil nadaljnjo oporo za prisvajanje pristojnosti. Namreč, v konkretnem primeru je Predsednica Državnega zbora z določanjem novih pravil uporabila večjo moč odločanja kot jo ima 2/3 navzočih poslancev, katerih soglasje se zahteva za spreminjanje poslovnika.

Takšno ravnanje spodkopava demokratični proces in je slaba popotnica za prihodnje delovanje Državnega zbora, v katerem se z relativizacijo poslovniških določil vzpostavlja nedemokratična in zato nevarna parlamentarna praksa.

Mednarodnopravnih vidik in nadaljnji postopki pred Državnim zborom

Priznanje države je enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom. Priznanje države ima deklaratoren učinek ter ne pomeni nujno hkratnega priznanja njene vlade.

Po mednarodnem pravu obstaja tudi institut (ne)priznanja vlade, tj. "(non)-recognition of government". Njegova uporaba sicer v zadnjih desetletjih ni prepogosta, vendar po sprejeti Estradovi doktrini takšno ravnanje ne pomeni poseganja v notranje zadeve države. Ta ločen institut se običajno uporablja v primerih neustavnega prevzema oblasti v neki že priznani državi, ali kadar pride do oboroženega upora, nelegitimne oblasti ipd.

V primeru, da sprejeti akt v nadaljnjih postopkih ne bo razveljavljen, predlagamo, da se Državni zbor opredeli, ali, glede na pravkaršnje priznanje države Palestine, to pomeni tudi priznanje Hamasa kot legitimne oblasti v Palestini, ter nadalje, da se Slovenija ob priznanju Palestine (kot podpori ljudstvu) opredeli do (ne)legitimnosti (de facto) oblasti Hamasa v Gazi. Slednjega namreč v EU že od leta 2001 štejemo za teroristično organizacijo.

Predlagamo, da se Slovenija v izogib nejasnostim posluži instituta nepriznanja vlade in ob priznanju Palestine kot samostojne države jasno sporoči, da Hamasa ne priznava kot legitimne oblasti pravkar priznane države Palestine.

Ljubljana, 7. junija 2024

IZJAVA AKADEMSKEGA DRUŠTVA PRAVNIK
V ZVEZI S POSVETOVALNIM REFERENDUMOM O EVTANAZIJI

V Sloveniji oblast izvira iz ljudstva. Vendar pa je v ustavni demokraciji ta oblast omejena. Temeljne svoboščine in človekove pravice pred voljo vsakokratne večine varuje Ustava Republike Slovenije. Opredeljevanje do predlaganih vprašanj posega v najvišjo vrednoto na piedestalu temeljnih svoboščin, ki je nedotakljivost človekovega življenja, zato terja tudi odziv pravnikov.

V Akademskem društvu Pravnik smo razočarani nad odločitvijo Državnega zbora Republike Slovenije, da se bomo do vprašanja o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja opredeljevali na posvetovalnem referendumu, brez vsakršne resne strokovne in vsebinske razprave ter celo skupaj z drugimi pomembnimi vprašanji in volitvami v Evropski parlament. Gre za očiten primer zlorabe instituta neposredne demokracije. Opredeljevanje do tako pomembnega vprašanja, kot je življenje posameznika, se zdi politična igra in zloraba instituta posvetovalnega referenduma, kot bi se v senci tega pomembnega vprašanja zasledovalo neke druge cilje. O temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah ni dopustno odločanje s preglasovanjem, niti ob zavedanju nezavezujočih posledic posvetovalnega referenduma.

Človekovo življenje kot najvišje pravno varovana svoboščina

Slovenije ne zavezuje noben mednarodni pravni akt, ki bi bil nad ustavo in bi državi ali njenim državljanom nalagal aktivno ravnanje pri posegu v nedotakljivost človekovega življenja. Nasprotno, iz preambule Splošne deklaracije človekovih pravic izhaja, da so človekove pravice vsakemu človeku prirojene in zanj neodtujljive. Posameznik si jih ne izbere sam in ne določi mu jih država. Država mu jih torej tudi ne more odvzeti.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v 6. členu navaja, da ima vsak človek prirojeno pravico do življenja, ki mora biti zaščitena z zakonom. Konvencija o otrokovih pravicah v 6. členu ponovi, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Nadalje v 23. členu poudarja, da mora duševno ali telesno prizadet otrok uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi. Konvencija o pravicah invalidov v 10. členu potrjuje, da je vsakemu človeku prirojena pravica do življenja in morajo države sprejeti vse potrebne ukrepe, da invalidom enako kot drugim zagotovijo učinkovito uživanje te pravice.

Človekovo življenje je torej najvišje pravno varovana naravna danost. Ustava niti državi niti posamezniku ne nalaga dolžnosti za poseg v nedotakljivost človekovega življenja. Tako ni nihče dolžan sodelovati pri posegu v človekovo življenje. Ameriško vrhovno sodišče je že pred časom v zadevi Washington proti Glucksbergu, št. 521 U.S. 702 (1997), odločilo, da ne obstaja pravica do pomoči pri samomoru, pravica do evtanazije, ali morda pravica do dostojanstvene smrti, ki bi bila varovana z ustavo.

Svetovna zdravstvena organizacija vztrajno in dosledno zavrača pristanek na evtanazijo ter pomoč pri samomoru za del medicinske dejavnosti na drugi strani pa spodbuja paliativo. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope se je v Priporočilu 1418 (1999) in Resoluciji 1859 (2012) opredelila proti evtanaziji in pomoči pri samomoru. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v 2. členu določa, da ima vsakdo pravico do življenja. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (ESČP) je v zadevi Pretty proti Združenemu kraljestvu (2002) odločilo, da pravice do življenja iz 2. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) ni mogoče razlagati kot pravice (prostovoljno) umreti. V primeru Haas proti Švici (2011) pa je ESČP poudarilo, da pravica do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP ne nalaga državi dolžnosti, da zagotovi posamezniku pomoč pri samomoru.

V zvezi s svoboščinami je smisel države le, da jih ne omejuje, ne pa, da vanje kakor koli posega

Poudarjamo, da v Sloveniji, zaradi neposrednega ustavnega varstva temeljnih svoboščin in človekovih pravic, ter omejitve oblasti, ki je vezana na ustavo in zakon, nihče ne more zahtevati aktivnega ravnanja države (in posameznika) pri morebitnem posegu v nedotakljivost njegovega življenja. Ustava ne daje državi nobenih pristojnosti, da bi smela posegati v nedotakljivost človekovega življenja. V Sloveniji na področju varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic velja načelo, da je v prvi vrsti državi, pa tudi posameznikom, prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. To poudarja Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-25/95.  Zato je že po ustavi prepovedan vsak poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost, razen tistih posegov, ki so izrecno dovoljeni. Akademsko društvo Pravnik meni, da z zakonom možnosti takšnega poseganja ni mogoče dopustiti, saj gre za absolutno in najvišje varovano pravico, ki je ni mogoče omejiti. Pri njej močnejši interes drugih po naravi stvari ne obstaja, zato takšno poseganje ni mogoče niti ob uporabi načela sorazmernosti.

Slovenska ustava ne dopušča nikakršnih posegov v temeljne svoboščine in človekove pravice, saj se te uresničujejo neposredno na njeni podlagi. Na podlagi 15. člena ustave je mogoče z zakonom urediti le način njihovega uresničevanja, vendar le, če tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Naša ustava v 16. členu prepoveduje vsako, tudi začasno razveljavitev ali omejitev nedotakljivosti človekovega življenja, in sicer celo v vojnem ali izrednem stanju.

Pomoč pri smrti ne more biti del varovanja človekovega dostojanstva

Nedotakljivost človekovega življenja ne izvira iz gole norme, temveč je njena podstat utemeljena na človekovem dostojanstvu, podarjenem človeku davno pred ustavo. Kot izhaja iz stališča Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-109/10-11, je načelo spoštovanja človekovega dostojanstva kot posebno ustavnopravno načelo neposredno utemeljeno že v 1. členu ustave, ki Slovenijo določa kot demokratično republiko. V ustavni demokraciji je človek subjekt (in ne objekt) oblastnega delovanja, njegova (samo-)uresničitev pa je temeljni namen demokratične ureditve.

Usmrtitev ne more biti humano dejanje niti ne odraža morebitne visoke ravni razvitosti neke družbe. Ne pomeni posega v avtonomijo posameznika in samoodločanja, niti akta usmiljenja, pač pa spodkopava tisto temeljno svoboščino in človekovo pravico, iz katere izhajajo vse ostale. Z drugimi besedami, storitev samomora ni človekova pravica, čeprav samo dejanje samomora ni kaznivo dejanje. Napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru pa je po veljavnem kazenskem zakoniku kaznivo dejanje (120. člen). Odločanje na posvetovalnem referendumu, na katerega zakonodajalec sicer ni pravno vezan, posega v samo bit obstoječe pravne, etične in moralne ureditve v Sloveniji in to brez resne strokovne razprave, analiz raznovrstnih posledic takšne nove ureditve in pojmovanja pravice do življenja. Zaslediti tudi ni mogoče celovite primerjalne študije tega področja, kjer so prikazane različne izkušnje držav s predlaganim institutom. Sprašujemo se, kaj bi dolgoročno prineslo tovrstno pojmovanje življenja, za različne udeležence v morebitnih postopkih – na vse to država ni zagotovila nikakršnih poglobljenih in strokovnih odgovorov. Namesto promoviranja evtanazije, pomoči pri samomoru oz. prostovoljnem končanju življenja bi od države pričakovali, da najprej zagotovi ustavne pravice, da je Slovenija socialna država (2. člen), ki varuje človekovo dostojanstvo (21. člen) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen). Naj država zagotavlja avtonomijo posameznika na način, da bo posameznicam in posameznikom omogočala dostopno dolgotrajno oskrbo, različne oblike oskrbe v skupnosti in paliativno oskrbo.

V dolžnosti države, da na svojem ozemlju vsakomur, tudi iz javnih sredstev nudi zdravstveno varstvo, se skriva še ena pravna past morebitne dovolitve posega v človekovo življenje. Ob prezrtih težavah zdravstvenega sistema, vključno z nego in oskrbo starejših ter onemoglih, in sistemsko neurejenem področju paliative, ima država znaten finančni interes za zmanjšanje stroškov zdravstvenega varstva. Posledično na strani države ni mogoče (onkraj razumnega dvoma) izključiti elementa zasledovanja koristi, ki visi nad idejo o ustavno neskladni ureditvi, na katero se nanaša referendumsko vprašanje.

Ljubljana, maj 2024

Zaradi varstva ustavne vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva in zaradi ostalih ustavnopravnih pomislekov v zvezi s predlogom spremembe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki ne uresničuje odločbe Ustavnega sodišča, Akademsko društvo Pravnik Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije poziva k ponovnemu razmisleku glede predlagane ureditve.

Ustava Republike Slovenije je za razliko od Ustave Ljudske Republike Slovenije iz leta 1947 in vseh njenih kasnejših posodobitev za suverena postavila temeljne človekove in ustavne pravice ter svoboščine. Odtlej, kot to razlaga pravna teorija, državna oblast ni več suverena sama po sebi, temveč svojo suverenost črpa iz smotra, da institucionalno zagotovi, zaščiti in uresničuje temeljne človekove pravice in svoboščine ter temeljna načela vladavine prava.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku odločanja o pobudi za oceno ustavnosti Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (U-I-269/12-24) ugotovilo, da je manj kot 100 % financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja v neskladju z Ustavo, t.j. v nasprotju s človekovo pravico otrok in njihovih staršev do obveznega brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja iz drugega odstavka 57. člena Ustave (20. točka obrazložitve). Takšno odločitev je sodišče sprejelo že na podlagi najosnovnejše presoje dejstev v okviru kriterijev testa legitimnosti. Zaradi takšne, povsem očitne protiustavnosti obstoječe ureditve, po kateri se javno veljavni programi osnovnošolskega izobraževanja financirajo manj kot 100 %, se Ustavno sodišče v ključno presojo kriterijev načela sorazmernosti niti ni spuščalo. Še več. Ustavno sodišče je sprejelo ugotovitveno odločbo prav iz razloga, ker bi sicer z razveljavitvijo obstoječe ureditve financiranja osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah prišlo do še večjega posega v ustavno pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja. Prav takšen poseg pa predstavlja predlagana ureditev.

Vlada Republike Slovenije je v parlamentarni postopek vložila predlog sprememb in dopolnitev presojanega zakona, s katerim ob že znani praksi zlorabe zakonodajalčeve samovolje ne želi odpraviti protiustavnega stanja, temveč ga poglablja. Predlagana ureditev v ta namen brez stvarno utemeljenega razloga in v očitnem nasprotju z jasnim besedilom in namenom odločbe Ustavnega sodišča razlikuje med obveznim in razširjenim osnovnošolskim programom. Strokovna javnost je poleg pristojnih služb Vlade in Državnega zbora že opozorila na očitno kršitev prepovedi reformatio in peius, ki je neločljivo povezana z doktrino Evropskega sodišča za človekove pravice o poštenem postopku (fair procedure) in s tem tudi načelom vladavine prava. Ob tem pa je vredno opozoriti še na 15. člen Ustave, ki zagotavlja, da se človekove pravice in svoboščine uresničujejo neposredno na njeni podlagi. Ugotovljen pozitivni status pravice iz drugega odstavka 57. člena Ustave ob hkrati ugotovljeni protiustavnosti zakonske ureditve konstituira temelje odškodninske odgovornosti države.

Akademsko društvo pravnik opozarja Državni zbor Republike Slovenije in Vlado Republike Slovenije, da je Ustavno sodišče s citirano odločbo ugotovilo protiustavno stanje, ki traja vse od začetka ureditve, po kateri se je javno financiranje zasebnih osnovnih šol omejilo na 85 %. Z vidika načel pravne države in delitve oblasti ni nepomembno, da skoraj petletno vzdrževanje takšnega protiustavnega stanja vzpostavlja nadaljnjo kršitev Ustave. Slednjemu ni videti konca niti s predlagano zakonsko spremembo, ki je deklarativno namenjena prav odpravi protiustavnega stanja.

Če v Sloveniji še velja suverenost človekovih in ustavnih pravic ter svoboščin, je za njeno obrambo potrebno in vredno uporabiti vsa dopustna sredstva. Sicer se demokracija počasi sprevrne v njeno nasprotje. Zgolj v odlično orodje za popolno omejitev posameznikove svobode.

Ljubljana, julij 2019

Skladno z veljavno ustavo in odločbo ustavnega sodišča v zadevi U-I-269/12 bi v Sloveniji morali vsi otroci brez kakršnih koli razlik uživati človekovo pravico do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. Naloga državnega zbora pa je, da jim z ustrezno spremembo zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja to tudi zagotovi ter s tem odpravi neustavne razlike med starši in otroki v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Namesto da bi državni zbor to svojo nalogo nemudoma izpolnil, z uresničitvijo ustavne odločbe že več kot tri leta odlaša. Z namenom dokončno zaobiti svojo ustavno dolžnost pa je sedaj z dvotretjinsko večino vseh poslancev pričel postopek za spremembo 57. člena ustave.

Če bo prišlo do spremembe 57. člena ustave, bomo v Sloveniji namesto odprave dveh kategorij staršev in otrok dodatno poglobili razlike med tistimi, ki uživajo brezplačno obvezno osnovnošolsko izobraževanje, in tistimi, ki si ga plačujejo sami in so ga obenem preko davkov dolžni sofinancirati tudi vsem ostalim. To bi pomenilo očitno diskriminacijo pri uživanju človekove pravice do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. Takšna rešitev je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, izrecno navedenem v 14. členu Ustave RS in 1. členu Protokola št. 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP).

Načelo enakosti pred zakonom pomeni poglavitno manifestacijo spoštovanja človekovega dostojanstva, ki je v ustavnem redu Republike Slovenije temeljna vrednota in predstavlja sámo jedro ustavne ureditve. Državni zbor niti s pravno obliko ustavnega zakona nikakor ni upravičen do posega v navedeno jedro ustavne ureditve, saj slednje v našem ustavnem redu spada na nadustavno raven. To še toliko bolj velja za konkreten primer, saj bi bil predlagani ustavni zakon o spremembi 57. člena ustave (UZ57) sprejet z izključnim in očitnim namenom obiti odločbo ustavnega sodišča v zadevi U-I-269/12, kar predstavlja zlorabo pravne oblike ustavnega zakona. Slovenija je bila pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v primeru varčevalcev Ljubljanske Banke (Ališić et al.) celo že obsojena zaradi diskriminacije, nastale na podlagi zlorabe pravne oblike ustavnega zakona (UZITUL-A).

Morebitno sprejetje UZ57 bi kršilo še drugo temeljno vrednoto naše ustavne ureditve, načelo pravne države (2. člen Ustave RS). V času, ko Republika Slovenija na mednarodnem prizorišču močno poudarja svojo brezpogojno zavezo spoštovanju vladavine prava, upoštevanju mednarodnih pogodb in uresničevanju odločb sodišč, želi državni zbor kršiti ravno navedene vrednote. Predlagani UZ57 je namreč v nasprotju tako z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah kot tudi z 10. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki določa izenačenost položaja šolarjev v zasebnih in javnih izobraževalnih ustanovah. Državni zbor bi s sprejetjem UZ57 tako poteptal mednarodno pogodbo kot tudi pokazal, da ga odločitve sodišč ne zavezujejo in da se lahko z zadostno večino upre sprejetju odločitve sodišča.

Dosedanje ravnanje državnega zbora v tem primeru na las spominja na stališče hrvaškega sabora, sprejetega s soglasjem vseh poslancev, da ga arbitražni sporazum o meji med Slovenijo in Hrvaško ter razsodba arbitražnega sodišča o poteku meje ne zavezujeta ter da je nad saborom "samo Bog". Enak pristop državnega zbora v postopku sprejetja UZ57 bi pokazal na hudo dvoličnost slovenskih organov pri spoštovanju vrednot vladavine prava, kar bi lahko zamajalo mednarodni ugled Slovenije in negativno vplivalo na podporo mednarodne skupnosti pri prizadevanju za uveljavitev mednarodnih sporazumov.

Situacija oportunitetnega spreminjanja ustave z namenom obiti odločbo ustavnega sodišča je še posebej problematična v primeru, ko gre za poseganje v človekovo dostojanstvo, človekove pravice in vladavino prava kot temeljne vrednote našega ustavnega reda.

Načrtovana sprememba 57. člena ustave je torej sama po sebi neustavna in zavržna. Hkrati pomeni nespoštovanje odločbe sodišča in predstavlja kršitev mednarodnih pogodb. Če bo načrtovana sprememba izglasovana, bo zadeva gotovo podvržena presoji ustavnega sodišča in naposled tudi Evropskega sodišča za človekove pravice. Zato pozivamo poslance državnega zbora, ki so podprli začetek postopka spremembe ustave, da izkažejo vsaj minimalen nivo pravne in demokratične kulture ter od svoje namere še pravočasno odstopijo.

Če je mogoče s preprostim glasovalnim manevrom obiti odločbo ustavnega sodišča, potem v Sloveniji ni ne delitve oblasti, ne sistema zavor in ravnovesij in ne ustavne demokracije. To je naše pravočasno opozorilo slovenski javnosti: isti glasovalni stroj lahko na tak način potepta tudi katerokoli drugo pravico, ki jo zagotavlja ustava.

Ljubljana, 29.11.2017

Akademsko društvo Pravnik

Javna izjava se v PDF obliki nahaja tudi na naslednji povezavi: Javna izjava